Žiga Malek: Narava nas opozarja, da je nekaj hudo narobe

Narava nas je letos znova jasno in glasno opozorila, da smo globoko v podnebni ali okoljski krizi. Podatki kažejo, da bo leto 2024 skoraj zagotovo najbolj vroče leto v zgodovini meritev. To bo, kot kaže, tudi prvo leto, ko bo povprečna svetovna temperatura za več kot poldrugo stopinjo Celzija višja od predindustrijske.

Iz enajstmesečnih podatkov je razvidno, da bo povprečna svetovna temperatura površja letos predvidoma višja za 1,6 stopinje kot pred množičnim zgorevanjem fosilnih goriv. Ena cela pet stopinje je meja, določena v pariškem podnebnem sporazumu, gre za ločnico med zmernimi in najhujšimi scenariji, vendar pa eno leto s tem presežkom še ni alarmantno, saj se to meri na desetletje. Toda verjetnost, da se bomo obdržali pod mejo 1,5 stopinje več od predindustrijskega povprečja, se zdi vse manjša. Izpusti ogljikovega dioksida, ki segrevajo planet, naj bi se letos še naprej povečevali, kljub drugačnim zavezam.

Kaj te številke pomenijo in o tem, da so le delček celotne slike, smo govorili z dr. Žigom Malekom, raziskovalcem na Biotehniški fakulteti UL in mednarodnem inštitutu IIASA na Dunaju, pred tem je bil več let zaposlen na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Kot okoljski znanstvenik raziskuje, kako lahko zmanjšamo naše vplive na tla, vodne vire in biotsko raznovrstnost in kako lahko omilimo podnebne spremembe in se hkrati nanje bolje pripravimo.

Glede na podatke, smo izgubili boj?

Res je vsako leto slabše, a nerad odgovarjam na to vprašanje. Če rečem da, bi lahko izgubili zagon spreminjanja, lahko bi se vdali v usodo. Če odgovorim ne, bi lahko kdo zmotno menil, da je še čas, da se lahko še naprej obnašamo kot do zdaj. Dejstvo je, da danes žanjemo posledice tega, kar smo počeli zadnjih deset, dvajset let. Pri okolju je vedno zamik.

Letos nas je narava vsak mesec, vsak teden opozarjala, da je nekaj hudo narobe. Danes smo torej ujetniki tega, kar smo že storili, narediti pa moramo vse, da se na to prilagodimo, da preprečimo najhujše. Menim, da smo celo podcenjevali, kako hude so lahko posledice.

Če ne bomo ukrepali – predvsem zmanjšali porabe fosilnih goriv – bomo nedvomno izgubili boj, oziroma bolje rečeno, boj bo izgubil velik del prebivalstva. Nimamo namreč toliko denarja, niti ne volje in interesa, da bi zaščitili vse oziroma da bi se lahko prilagodili vsi, povsod.

Raziskovalna področja dr. Žiga Maleka so posledice sprememb rabe tal, zmanjšanje naših okoljskih vplivov in prilagajanje na podnebne spremembe. FOTO: Blaž Samec    

Kaj torej pomeni, da bomo presegli to mejo? Dejstvo namreč je, da so jo lokalno gledano številna območja že davno presegla, celo za precej. Tudi Slovenija se denimo segreva hitreje od svetovnega povprečja.

To je bila tudi politično sprejeta meja. Znanstveniki se dobro zavedamo, da to pomeni globalno povprečje in da so na nekaterih območjih stopnje segrevanja precej višje kot drugje.

Enotno mejo je težje postaviti tudi zato, ker je na našem planetu vse povezano. Nekaj, kar se dogaja na drugem koncu sveta, prav tako vpliva na nas, na primer sprememba padavinskega režima v Južni Ameriki ali kroženje vodnih tokov v Karibih. Veliko se zdaj govori o severnoatlantski cirkulaciji, ta je daleč stran, a bo zelo vplivala na nas. Menim, da bi bilo kvečjemu slabše, če bi mejo postavili višje.

Vendar vidimo, kakšne so posledice segretega ozračja, lani smo to videli v Sloveniji, letos v Bosni, Španiji, v velikem delu srednje Evrope ... In to pri poldrugi stopinji globalnega segrevanja. Toda od odločevalcev slišimo le, da je treba nameniti več sredstev za protipoplavno zaščito, namakanje, civilno zaščito. Da se razumemo, seveda je vse to potrebno, vendar premalo dejanj vodi v pospešen izhod iz fosilnih goriv. Namesto tega se prepiramo, da bi opustitev motorjev na notranje zgorevanje prestavili z leta 2035 na še kasneje … V gospodarstvu zaradi posledic podnebnih sprememb trpijo milijardne škode, a imajo očitno kratek spomin, saj že opozarjajo, kako jim bo škodil zeleni prehod.

Prevečkrat slišimo pozive le k nekim tehničnim ukrepom, da se zgradijo nasipi, namakalni sistemi, zato da lahko nadaljujemo po starem. Škodo zaradi posledic podnebnih sprememb bo država pa že nekako sfinancirala vsakih nekaj let.

Podnebna konferenca v Bakuju (Cop29) se je zaključila z dogovorom o novem finančnem cilju za podnebne ukrepe v državah v razvoju. O odpravljanju vzroka podnebnih sprememb, bistvenega in hitrega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, pa države v Bakuju niso dosegle napredka. Kako komentirate izplen Copa?

Prav presenetljiv razplet ni bil, konec koncev je konferenca potekala v enem izmed rojstnih krajev črpanja nafte. Mislim, da so države z nafto pravzaprav dosegle napredek zase.

Jasno je, da vsota 300 milijard ne bo dovolj. Res se morda sliši ogromno, ampak niti približno ni. Predstavniki revnejših držav so upravičeno nezadovoljni, saj ni jasno niti, kako bodo ta sredstva prejeli. Poskrbeti je treba, da bodo te države imele nizkoogljično gospodarstvo, sicer bo šel ves (naš) napredek v nič.

Da postavim 300 milijard v kontekst: samo v EU, kjer živi nekaj več kot pet odstotkov svetovnega prebivalstva, smo imeli od leta 2021 do 2023 za 162 milijard škode zaradi ekstremnih pojavov. Študije so pokazale, da je škoda večja zaradi podnebnih sprememb, saj so vremenski pojavi bolj intenzivni in do neke mere bolj pogosti. Za letos moramo še počakati, bodo pa številke spet rekordne.

Še ena primerjava: skupno v ZDA in Evropi za zabavno elektroniko na leto zapravimo več kot 320 milijard evrov. Zdaj pa nas skrbi, da bomo 300 milijard namenili državam, kjer bi s tem denarjem izboljšali življenje na milijone ljudi. Pri čemer ne gre samo za podnebje, treba je rešiti na primer probleme z onesnaževanjem kopnega in vodnih virov, kje so potem šele prilagajanje na podnebne spremembe, poravnava krivic in tako naprej.

Svet se sooča z veliko krizo biodiverzitete. Otrosi so na sliki zapisali: Kje je moj grebenP Koralni grebeni bi lahko izginili v desetletju, ugotavlja poročilo ZN. To bo prizadelo skoraj milijardo ljudi, ki so odvisni od bogatih podvodnih ekosistemov. FOTO: Philippe Lopez/AFP

Bi morali v tem boju več zahtevati od premožnejših? Obstaja podatek, da ima odstotek najbogatejših večji ogljični odtis kot 50 odstotkov najrevnejših.

Tukaj pravzaprav ne gre le za zahodne družbe, ampak za premožne sloje v vseh državah. Študije kažejo, da je večja razlika med visokim in nizkim slojem v državah v razvoju kot pa denimo med nizkima slojema pri nas in v teh državah.

Vedno znova me razjezi, ko debatiramo o ukrepih, pa naj bo to, da jejmo manj mesa, vozimo manjše avte, letimo manj, in se ponavlja, kako bodo prizadeli predvsem nižji sloj, pri čemer je to samo izgovor tistih, ki onesnažujejo več. Naj navedem nekaj primerov: 12 odstotkov prebivalcev v ZDA poje polovico vse govedine v državi – če bi ta manjšina pojedla pol manj govedine, bi se količina izpustov, povezanih z govedorejo v ZDA, zmanjšala za približno četrtino. Ta ukrep torej ne bi prizadel revnih.

Potem, globalno gledano je en odstotek prebivalstva odgovoren za petdeset odstotkov vseh izpustov, povezanih z letenjem. Večina torej ne bo prizadeta, če bi uvedli razumne davke na letalske karte. Osemdeset odstotkov ljudi na svetu namreč še nikoli sploh ni letelo.

Ve se, kateri ljudje bolj pogosto letijo, kateri vozijo večje, težje, dražje avtomobile, ponavadi ti isti ljudje hujskajo proti zelenemu prehodu, češ da je drag in nepravičen. Dolžnost vseh nas z višjimi dohodki pa je, da naredimo vse, kar je v naši moči, da onesnažujemo manj.

Ste zgled tega, kar učite. Če se le da, potujete z vlakom, ne letite ... Vendar vemo, da so največji onesnaževalci v industriji, in ti se pogosto požvižgajo na vse. Tako se zdi, da so dejanja posameznikov jalova.

Morda je globalno gledano to res le kaplja v morje. Toda zakaj bi dodatno onesnaževali, kjer ni treba? Odvisno je tudi, na kateri del okolja se osredotočimo. Sam se, če se le da, v službo vozim z vlakom, dvakrat na teden delam od doma, in to je pri skupnih slovenskih izpustih res kaplja v morje. Za prebivalce Ljubljane pa to pomeni en avto manj na Celovški, eno zasedeno parkirno mesto manj. Če gremo peš do vrtca in enako naredi še nekaj družin, že to vodi do precej manj hrupa in onesnaženega zraka ter boljše prometne varnosti v okolici vrtcev, kjer dneve preživljajo najdragocenejši člani družbe. Torej, že nekaj posameznikov, v nekem lokalnem merilu, lahko precej zmanjša vplive na okolje. Zelo pomembno je, da gledamo več vidikov, ne gre samo za podnebje. Sicer pa, če ne bi delal tako, kot učim, bi bilo to hinavsko. Gre za načelnost in zgled drugim. Mislim, da bi morali to mnogi premisliti sami pri sebi.

Zelo slaba novica za okolje je tudi vnovična izvolitev Donalda Trumpa. Kaj pričakujete?

Kristalne krogle v tem primeru ne potrebujemo. Trump je enkrat predsednik že bil in jasno je pokazal, kaj si misli o okolju, kaj o znanosti, do obnovljivih virov kaže očitno sovraštvo. Vodijo ga osebni interesi. Ker je star, mu je morda popolnoma vseeno za mlade.

Vendar je vprašanje, ali bo lahko zavrgel vse, kar je dosegla trenutna Bidnova administracija. Njihov zakon o znižanju inflacije (Inflation Reduction Act) je prinesel na milijarde vlaganj v zmanjševanje izpustov, pri čemer se je odprlo na tisoče delovnih mest, tudi v republikanskih državah. Na primer Teksas, zvezna država, ki je sinonim za nafto, ima že 29 odstotkov elektrike iz obnovljivih virov. Verjetno Trumpu vsega tega ne bo uspelo obrniti, ker v ZDA dobro razumejo denar in se temu napredku ne bodo odrekli.

Je pa treba poudariti, da so pod Bidnom in Kamalo Harris ZDA dosegle zgodovinsko visoko raven črpanja nafte in plina. Tako da bo težko kriviti samo Trumpa, če se bo trend nadaljeval.

Okoljevarstveniki se niso razveselili izvolitve Donalda Trumpa. FOTO: Brian Snyder Reuters

Kaj pa EU?

Po eni strani se evropska komisija zaveda, da povečanje konkurenčnosti in varnosti ni več možno ob nadaljnji odvisnosti od surovin iz avtokratskih držav. Tu ne gre samo za Rusijo. V EU večje količine nafte in plina uvažamo pravzaprav le iz treh res demokratičnih držav, ZDA, Združenega kraljestva in Norveške, druge so vse vprašljive države z neverjetnimi kršitvami človekovih pravic. Ne moremo biti odvisni od nekoga, ki se lahko v kateremkoli trenutku obrne proti nam (in proti lastnemu prebivalstvu).

Po drugi strani se je treba zavedati, da prihajajo pritiski z različnih političnih strani in iz gospodarstva, in ti pritiski so sprti z novo podnebno realnostjo. Vsak dan lahko beremo pozive politikov, gospodarstvenikov, publicistov, tudi v vašem mediju, da moramo končati vojno proti fosilnim gorivom, proti motorjem na notranje zgorevanje, pa bo vse v redu z evropskim gospodarstvom.

Politika ima zelo tunelski pogled na okolje. Pogovarjamo se o izpustih, da jih je treba zmanjšati, ker bo to stabiliziralo podnebje in bomo zagotovili boljšo prihodnost našim otrokom. Bo pa to negativno vplivalo na službe danes, dobičke danes, življenjski standard danes. Ne pogovarjamo se dovolj o onesnaženem zraku, zaradi katerega na leto prezgodaj umre več kot 350 tisoč Evropejcev, ne pogovarjamo se, da je samo 37 odstotkov površinskih voda v Evropi v dobrem ekološkem stanju, le 29 v dobrem kemijskem stanju, ne pogovarjamo se, da izgubimo 970 milijonov ton (rodovitnih) tal zaradi degradacije, da imamo na 74 odstotkih kmetijskih tal presežke dušika. Škoda se tu meri v milijardah.

Prav neverjetno je, kako smo uničili okolje, kako škodujemo okolju, ne samo podnebju.

V Riadu je bila nedavno konferenca (Cop) konvencije za preprečevanje dezertifikacije. To je dober primer tunelskega pogleda: o »podnebnem« Copu v Bakuju se je govorilo veliko, o »talnem« Copu v Riadu bore malo, čeprav globalno na leto degradiramo štiri milijone kvadratnih kilometrov površin zaradi neprimernega upravljanja, pri čemer se 120.000 kvadratnih kilometrov – za šest Slovenij – spremeni v puščavo, kar je zelo težko, če ne nemogoče, povrniti nazaj.

Na polih je vse manj ledu. FOTO: Olivier Morin/AFP  

Ravno to je, v naravi je vse prepleteno, rešitve pa se iščejo samo za en problem, celovitih rešitev praktično ni. Velik problem je tudi, kako zagotoviti dovolj energije za energetsko potratno družbo.

Potreben bo širok nabor rešitev. V energetiki bo verjetno tudi potrebna kombinacija jedrskih, obnovljivih in morda še kakšnih nizkoogljičnih virov, nujna bo tehnologija za shranjevanje energije, kar je rakava rana obnovljivih virov energije. Veseli me, da se končno veliko pogovarjamo o energiji, hkrati pa se čudim, kako se zdaj poudarja nuja po popolni samozadostnosti pri elektriki. Temu se čudim, ker uvozimo več kot 50 odstotkov svinjine, več kot 60 odstotkov zelenjave, več kot 80 odstotkov sadja, uvažamo premog, uvažamo 100 odstotkov tekočih goriv za promet – kar pa nas ne skrbi. Očitno nam je vseeno, da naše avte poganja savdska nafta, jemo špansko sadje, imamo korejske telefone, bangladeške obleke, glavno je, da mora biti elektrika popolnoma slovenska, pa naj stane kar hoče. Nujno se mi tudi zdi, da bi na evropski ravni dosegli dogovore o pravi energetski uniji, kjer se bo upoštevalo pravila pri zagotavljanju elektrike in solidarnost med članicami glede na njihove naravne danosti za obnovljive vire. Seveda podpiram, da se čim več elektrike proizvede doma in da se proizvede na čist način, koliko bo to v jedrskih elektrarnah ali iz obnovljivih virov, morajo povedati ustrezni energetski strokovnjaki.

Rad bi pa videl, da bi imeli enaka merila za vse. Evropska unija je tudi največji izvoznik plastike, največji izvoznik odpadne elektronike, češ pa naj drugi poskrbijo za to. Potem pa se zgražamo nad umazanimi vodami v Afriki in Aziji, pa čeprav jih onesnažuje naša plastika. Rad bi, da ne bi vedno gledali le na lastne interese, da bi bili tudi »samooskrbni« glede obdelave odpadkov.

Konec leta je še posebej potrošniško naravnan. Menite, da smo sposobni živeti manj potratno?

Tu ne gre le za to, da bi imeli manj, ampak tudi za to, kakšne so stvari, ki jih imamo. Prepričan sem, da ne potrebujemo nujno radikalnih sprememb. Na primer avtomobil: velik športni terenec ima lahko 80 odstotkov več izpustov kot srednje velik družinski avto, pa vas bosta oba pripeljala do Ljubljane. Nisem prepričan, da je življenje z velikim terencem, ogromnim telefonom, ameriškim hladilnikom toliko boljše.

Ukvarjate se predvsem z rabo tal, to je povezano tudi s kmetijstvom. Kako dobri smo pri upravljanju tal v Sloveniji? Kako je na udaru kmetijstvo, v tem sektorju bodo zagotovo potrebne korenite prilagoditve?

Kmetijstvo je temelj vsega. Hrano potrebujemo, predvsem zdravo hrano. Še danes nekateri skušajo zmanjšati pomen kmetijstva, češ da predstavlja le nekaj odstotkov BDP. Toda to je sektor, ki mora dobiti največ sredstev tako za blaženje podnebnih sprememb kakor za prilagajanje nanje, pa neprimerno več govorimo o energetiki, prometu. Lačni tu v Evropi, menim, ne bomo. V zadnjih letih smo večkrat videli, kako odporen je evropski prehranski sistem, ko je bil na udaru zaradi suš, poplav na več koncih kontinenta, velik udarec so tudi vojne, iz Ukrajine namreč uvozimo veliko žita, rastlinskih olj. EU je sicer najbolj konkurenčna kmetijska regija, s preostalim svetom je lani dosegla kar 70 milijard trgovinskega presežka pri kmetijskih in prehranskih izdelkih. To seveda ne pomeni, da bo hrana poceni in da bo kmetom šlo dobro. Treba pa je poudariti, da evropsko kmetijstvo rabi še 50 milijonov hektarov obdelovalnih površin zunaj Evrope. Na primer: iz Brazilije uvažamo sojo, ki je krma za evropske piščance in prašiče, nato pa izdelke iz njih izvozimo, s čimer res ustvarimo presežek, ampak smo zaradi tega bolj izpostavljeni temu, kaj se dogaja na drugem koncu sveta.

Menim, da se EU in Slovenija ne prilagajata dovolj dobro. Še enkrat, govorimo le o lokalnih rešitvah, namakalnih sistemih, rastlinjakih, zavarovanju, premalo pa o tem, da naš trenutni prehranski sistem preveč sloni na beljakovinah živalskega izvora. Tak sistem porabi nesorazmerno več površin, gnojil, pesticidov v primerjavi s prehrano, v kateri je večji delež hranil rastlinskega izvora. Lahko bi jedli manj mesa.

Bi to res pomagalo?

Študije kažejo, da je to ne le »najboljše« za okolje, z vidika blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter zmanjševanja okoljskih vplivov je tudi ekonomsko najbolj učinkovito, tudi možno hitreje izvesti. Če dam konkreten primer: enaka količina beljakovin iz stročnic, recimo fižola, povzroči več kot 20-krat manj izpustov toplogrednih plinov kot iz govejega mesa, 10-krat manj v primerjavi s prašičjim in sedemkrat manj v primerjavi s perutnino. Mislim, da je pri mesu strah sredi votel, okrog ga pa nič ni. Naša družina poje manj mesa kot povprečen Slovenec, pa se ničemur ne odpovedujemo. Zdi se, da smo ujetniki nekih vzorcev.

Še vedno pojemo zelo veliko mesa oziroma živil živalskega izvora. FOTO: Raquel Cunha/Reuters

Če se vrneva konkretno na podnebne spremembe. Katere so morda tiste glavne neznanke?

Imamo boljše računalnike, podatke, satelite, kar nam omogoča nova znanstvena dognanja. Jasno je, da smo v marsičem podcenili posledice podnebnih sprememb, včasih tudi zaradi tega, ker še pred nekaj leti podatki in računalniki niso omogočali procesiranja v tako natančnem prostorskem merilu kot danes.

Sam sem se ukvarjal z vplivom ekstremnih pojavov na sektor kmetijstvo, gozdarstvo in ostala raba tal in mnogi ti modeli še zmeraj temeljijo na nekih povprečnih podnebnih spremenljivkah. To pomeni, da so glavne spremenljivke povprečna letna temperatura, letna količina padavin, trajanje rastne dobe. Ti modeli so na primer pokazali, da bo potencial za pridelovanje žit lahko celo večji zaradi globalnega segrevanja, ker bo na voljo več površin na severu Evrope, kjer bo povprečna letna temperatura nekoliko višja. To so seveda zanikovalci izkoristili.

Toda v resničnosti so stvari drugačne, povprečja ne upoštevajo ekstremnih pojavov. Lep primer je Avstrija letos. Septembra so množično opozarjali na rekordno sušo in rekordno nizke pridelke. Čez dva tedna so sledile katastrofalne poplave. Če gledamo povprečje, je bila Avstrija pravzaprav povsem dobro namočena, iz modelov bi tako sledilo, da bi moralo biti s kmetijstvom vse v redu. Zato je treba morda drugače komunicirati, namesto da operiramo s stopinjami več ali manj, bi morali razlagati, za koliko se je povečala verjetnost za ta ali oni pojav.

Ste aktivni razlagalec podnebnih sprememb na družbenem omrežju X. A tam so tudi številni zanikovalci, zdi se, da jih je čedalje več. Vas ti skrbijo?

Ni jih več, so pa glasni in pogumni. Ampak taki so tudi glede zdravja, politike ... Zanimivo je, da so med zanikovalci tudi »ugledni« publicisti, ekonomisti, inženirji in drugi, ki pa niso opravili niti ene resne okoljske raziskave, ne znajo analizirati okoljskih podatkov, niti ne vedo, kje se jih dobi. Skrbi me, ker jim osrednji mediji, tudi vaš, namenjate preveč prostora za širjenje njihovih alternativnih dejstev. Še posebej je problem, če se pod mnenje podpišejo s prof. dr. tega in tega področja, kar je neetično in zloraba naziva. Ljudje namreč nekemu starejšemu profesorju zaupajo bolj kot pa mlademu okoljskemu znanstveniku, ki govori o tem, da bi morali biti vsi nekoliko manj potratni.

To so znanstvena vprašanja, ki se jih presoja in dokazuje z znanstveno metodo. Zanikovalci pa izražajo samo svoje mnenje, zadaj nimajo nikakršne analize podatkov. Me pa zanima, kaj ti isti ljudje menijo o krizi biotske raznovrstnosti, onesnaženju zraka, tal, vodnih virov, čezmerni porabi vodnih virov, degradaciji tal, mikroplastiki. To niso neki prijazni ljudje z dobrimi nameni in tudi glede drugih okoljskih izzivov imajo verjetno svoje mnenje.

Tudi v mojem sektorju rabe tal, kjer imamo na voljo ogromno podatkov, kjer satelitske slike in obiski na terenu jasno kažejo, kje je gozd izginil, kje smo izgubili mokrišče, kje so nelegalno zgradili hiše, kjer so torej stvari bolj ali manj črno-bele, nekateri zanikajo, da se to dogaja.

Aralsko jezero leta 2000 (rumena črta je obseg jezera leta 1960) FOTO: Nasa Earth Observatory  

Katere so vaše aktualne raziskave?

Vključen sem v zelo veliko raziskav, morda celo preveč. Vesel sem, da lahko delam po vsem svetu, kar mi je dalo širino. Na primer, vodim raziskavo, kako lahko Evropska unija s sonaravnimi ukrepi omili vplive podnebnih sprememb oziroma se nanje bolje prilagodi, to so denimo sajenje dreves, trajnostno upravljanje s kmetijsko-gozdarskimi sistemi, pri čemer me predvsem zanima, kako lahko zmanjšamo okoljske vplive, ne da bi preveč obremenili kmete. Vključen sem v raziskavo o upravljanju s travniškimi ekosistemi v Evropi. Še vedno sodelujem tudi z nizozemskimi kolegi, s katerimi raziskujemo, kako zmanjšati degradacijo tal v Srednji Aziji. Zelo znan je primer Aralskega jezera, ki ga praktično ni več. Čeprav smo bili na tisoče kilometrov stran, smo tam našli vzorce prsti z dna Aralskega jezera. Zaključili smo raziskavo vpliva tropskih ciklonov na pridelavo banan. Potem pa je še cel kup metodoloških raziskav, v katerih skušam izboljšati okoljske simulacijske modele.

Kaj vas je pri terenskem delu najbolj presenetilo, negativno ali pozitivno?

Obseg. Evropejci se ne zavedamo razdalj na drugih koncih sveta. Območja nedavno degradiranih tal ali izsekanega tropskega gozda so velikanska, govorimo o tisočih kvadratnih kilometrih v nekaj desetletjih! In to smo povzročili mi.

Zanimivo mi je tudi, kako pogosto med obdelavo statističnih podatkov o izvozu tropskih kmetijskih dobrin naletim na Evropo in tudi Slovenijo, na primer, da ravno skozi koprsko pristanišče teče uvoz velike količine teh kmetijskih izdelkov. Izkaže se, da Evropa negativno vpliva na preostali svet precej bolj, kot si želimo priznati.

Je pa tudi veliko pozitivnih zgodb, na primer, da imajo v nekem odročnem kraju v Keniji na strehah sončne celice, ki so zanje najučinkovitejši način pridobivanja elektrike. Marsikje po svetu so precej pred nami, na primer pri deležu obnovljivih virov energije.

Kateri so zdaj torej nujni ukrepi?

Ukrep številka ena je čimprejšnja opustitev rabe fosilnih goriv, črpanja nafte in plina in kopanja premoga.

Aralsko jezero leta 2018 FOTO: Nasa Earth Observatory  

Kaj pričakujete od leta 2025? Se bomo kot civilizacija čudežno spremenili?

Lani smo v Sloveniji doživeli trenutek streznitve ob poplavah, letos smo na to že pozabili. Upravičena je skrb, da se počasi obnavlja, po drugi strani pa se je treba zavedati, da ne moremo kar preprosto obnoviti stvari na poplavnih ravnicah, da ne more sistem energetike ostati enak, če zapremo Šoštanj, da v času podnebne krize ne moremo imeti istega prehranskega sistema. Te stvari trajajo dlje časa.

Všeč mi je meme, ki kroži po internetu: Čeprav se nam zdi, da je bilo letos rekordno vroče in katastrofalno, je zagotovo, da je bilo eno najhladnejših in najstabilnejših let do konca našega življenja. Težko je reči, kaj bo treba, da se bomo spremenili. Videli smo posledice v Sloveniji, v Valencii, Italiji. Če nas to do zdaj ni streznilo, zakaj bi nas besede znanstvenikov? Žal nisem najbolj optimističen.