Zbornik: Evropske družbe v času anomije in kognitivno-etične disonance

V zadnjem obdobju opažamo v evropskih družbah pojave, ki označujejo krizo, o kateri ne vemo, kam vodi: je stanje razvojnega prehoda, ko se dosedanje družbene oblike in vsebine spreminjajo v nove, ki morda pomenijo višjo civilizacijsko stopnjo ali pa pomenijo drsenje v razpad. Gre za protislovje med racionalnostjo, zelo razvito znanostjo in tehnologijo, kot so umetna inteligenca, robotika, genetika in nevroznanost na eni strani in bolj ali manj izrazitimi pojavi iracionalnosti ali kognitivne zmede na drugi, kamor sodijo lažne objave, cinizem, teorije zarote ipd. Drug izraz za to kaotičnost je stari sociološki pojem družbene anomije, vrednotne in normativne nedoločenosti in dezintegracije.

Razprave mednarodnega simpozija v Strunjanu na to temo so zdaj objavljene v zborniku. Namen simpozija je bil odgovoriti na vprašanje, kako se postaviti po robu tem pojavom »s socialnimi inovacijami, ki gredo preko anomije in krize s smiselnim pozicioniranjem in strateškim mišljenjem«. (F. Adam, str. 8) Posamezni prispevki govorijo o stanju družbe v EU, o dilemah zakonitosti, o civilni družbi med pluralizmom in kulturno hegemonijo, o dilemah odprte državljanske znanosti, o Švedski kot deželi »tretje poti«, o zagatah Nemčije, o političnih trenjih na Hrvaškem. V dodatku so povzetki tekočih raziskav Inštituta za razvojne in strateške analize (IRSA).

Ali je Evropska Unija, poleg tega da je politična zveza držav, tudi družba z bistvenimi skupnimi značilnostmi? Odgovor je pritrdilen. (W. Outhwaite) EU je družba, sestavljena iz regionalnih in subregionalnih družb; ima zvezno vrhovno sodišče in svojo ustavo, čeprav se tako ne imenuje (maastrichtska pogodba); skupno valuto in centralno banko; svobodo gibanja med državami. Integracijo krepijo širjenje transportne mreže in infrastrukture ter načrti transnacionalnega ali policentričnega razvoja. Zelo povedno izraža »evropsko občutje« T. Gardner Ash, ki pravi, da se Evropejci »v tujini počutijo kot doma«. Države in regije se povezujejo na različnih področjih, vse več je tudi osebnih stikov med državljani različnih narodnosti, tudi partnerskih zvez. V zadnjem času se precej poudarja vprašanje »trans-nacionalizacije« ključnih funkcij države: zunanje politike, obrambe, tudi socialne in zdravstvene politike. Vendar so nacionalne države v zavesti Evropejcev še vedno v ospredju. Osnovni problem ni pomanjkanje demokracije v Evropi, pač pa nevarnost, da bi ta spodkopala demokracijo članic, ker bi se zmanjšala odgovornost nacionalne politike do državljanov in njihove možnosti za sodelovanje v politiki. V odzivu na covidno in podnebno krizo (poplave) se je pokazala solidarnost EU. Take odzive lahko pričakujemo tudi v prihodnje.

Evropske države so zavezane vladavini prava, ki pa izvira iz dveh tradicij (J. Letnar): prva, z izvorom v Nemčiji in Srednji Evropi, je tradicija »pravne države«. Vir prava v državi je ustava; iz nje izhaja vsa zakonodaja. Drugo, anglosaksonsko pojmovanje je pozorno predvsem na nosilce družbene moči, ki jo vladavina prava regulira in omejuje samovoljno uporabo moči vlade, zasebnega sektorja in posameznikov. Potrebni so močne institucije, stabilna pravila, jasni postopki. Številna vprašanja v zvezi z vladavino prava so še odprta, predvsem vprašanja regulacije konfliktov in protestov, saj so ti izraz demokracije in korektiv vladne politike. Prav tako je pereče vprašanje pretirane regulacije in birokratizacije. Na pomen civilne družbe, posebno njenega politično zainteresiranega dela, opozarja I. Bahovec, ki pravi, da je problem Slovenije vzpostavitev resnično pluralistične civilne družbe zaradi neusahljivega pritiska po prevladi enoumja.

Ob upravičenih pobudah za odprt dostop do znanstvenih objav in za sodelovanje državljanov v znanstvenih projektih, ki so se pojavile že v prejšnjem stoletju, smo zdaj priča novemu valu predlogov za »občansko znanost«, predlogov, ki jih je prevzela evropska komisija, v nekaterih državah pa so že sprejete v zakonodaji. Ob tem, ko je upravičena težnja k socializaciji znanosti, k vključevanju državljanov v raziskave in presojo njihovih širših družbeni vplivov, se pojavlja vprašanje, kakšno podporo uživa v znanstveni skupnosti hitenje k administrativnim rešitvam. Gre za ideološki projekt, ki posega v avtonomijo znanosti kot družbenega podsistema? (F. Adam in M. Gorišek) Znanost naj ne bi bila ne dekla kapitala ne dekla politike.

V razdelku Uvidi iz nekaterih izbranih dežel je poučen zgled Švedske (H. Westlund) in njene »tretje poti« kot nekdaj zglednega kompromisa med delom in kapitalom. Pretiravanje v smeri socialdemokratke politike pa je povzročilo silovito reakcijo na strani kapitala, tako da je danes preveč neoliberalizma in ksenofobije, kljub ohranitvi pridobitev na področju javnih storitev. Podobno je pretirano optimistično zanesenjaštvo v Nemčiji (I. Srubar) privedlo do energetske, gospodarske in obrambne oslabitve države in vzpona desničarskih skrajnežev. Na Hrvaškem (M. Plantak) imajo opraviti z »ukradeno državo« in klientelizmom.

Gradivo zbornika podaja zanimiv vpogled v dejavnike in zakonitosti opisanih pojavov ter omogoča usmeritev v konstruktivne načine delovanja v prihodnje.

----

Izr. prof. Blaž Mesec je upokojeni profesor za področje metodologije raziskovanja in zunanji član Inštituta za razvojne in strateške analize.