Zakaj znanosti vse manj verjamemo

Martin Carrier je eden najbolj vsestranskih in najinovativnejših sodobnih filozofov znanosti, eden od mislecev, ki ohranjajo mednarodni ugled nemške filozofije. Študije, v katerih Carrier povezuje znanstveno teorijo in filozofijo z zgodovino znanosti, predvsem fizike in drugih naravoslovnih ved, imajo v čislih tako filozofi kot strokovnjaki naravoslovnih ved. O »objektivnosti, pluralnosti in verodostojnosti znanosti« je letos na srečanju Sir Karl Popper Lectures predaval na Avstrijski akademiji znanosti na Dunaju.

Znanstveniki v javnosti navadno veljajo za ljudi, ki nimajo predsodkov in ki objektivno pristopajo k odpravljanju problemov. V sodobnem svetu to pogosto ni nič več mogoče. Neredko se dogaja, da so za izbiro znanstvenih tem in njihovo znanstveno vrednotenje ključni enostranski interesi. Zaradi teh pojavov je začelo usihati zaupanje javnosti v določena znanstvena področja. Tako se, denimo, javno izražajo dvomi o upravičenosti cepljenja proti nekaterim otroškim boleznim, pri čemer je med skeptiki veliko izobraženih posameznikov.

Raziskave Eurobarometra iz leta 2010 kažejo, da je večina ljudi v EU prepričanih, da v zvezi s kočljivimi temami znanstvenikom preprosto ni mogoče zaupati, ker njihove interese upravljajo korporacije. Hkrati so raziskave uglednih znanstvenih revij, kot sta Nature in Scientific American, pokazale, da je po mnenju njihovih bralcev znanost, ko gre za praktična vprašanja, vse bolj odvisna od gospodarstva in vse manj objektivna.

Moteči nekompetentnost in enostranskost

Carrier ugotavlja, da ljudi motita predvsem dve pomanjkljivosti praktično delujoče znanosti: nekompetentnost (preslaba zanesljivost) in enostranskost (premajhna relevantnost). Vtis nekompetentnosti temelji na večkrat ponavljanih napačnih znanstvenih ocenah v politično relevantnih vprašanjih.

Sodobna znanost je bolj kot kadarkoli prej sposobna razkriti številne vzročne medsebojne odvisnosti. Tako so, na primer, znanstveniki že v 60. letih opozarjali na podnebne spremembe; v osemdesetih letih pa so v kratkem času diagnosticirali kompleksne vzroke za nastanek ozonske luknje. A dejstvo je, da so neredko prekmalu obljubljali zmago. Prepričevali so nas, da bodo antibiotiki in druga zdravila odpravili infekcijske bolezni. Zaupanje v ekonomsko znanost, ki je bilo načeto že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, je leta 2008 dokončno uničila finančna kriza. Uničeni so bili njeni idealizirani modeli s transparentnimi trgi in dobro obveščenimi gospodarskimi subjekti. K upadanju splošne prepričljivosti znanosti so pripomogli tudi lažni alarmi. Tako na prehodu iz leta 1999 v leto 2000 ni prišlo do napovedanega računalniškega milleniumsburga, desetletje pozneje pa ni izbruhnila napovedana pandemija prašičje gripe.

Zmedenost med ljudmi dodatno povzročajo tudi »strokovne dileme« in protislovna priporočila različnih strokovnjakov. Javnosti se zdi, da za vsako politično vprašanje obstajajo znanstveni predlogi, ki so si v nasprotju. Je glifosat nevaren za ljudi in živali? Je v smislu podnebnih sprememb jedrska energija vendarle ena od obetavnih opcij? Odgovori na ta vprašanja so odvisni od tega, katerega znanstvenika bomo vprašali.

Zato torej ni nič čudnega, da v dobršnem delu javnosti prevladuje prepričanje, da so znanstveni strokovnjaki vpeti v politične interese, da interesne skupine kupujejo tiste znanstvenike, s katerimi si delijo podobne poglede. Gospodarski interesi so dokazani, na primer, v primeru rofekoksiba, nesteroidnega zdravila proti vnetju, katerega neželeni učinki so bili znani, a je bil kljub temu v prodaji od leta 1999 do leta 2004 (pod imeni vioxx, ceoxx in ceeoxx). Podobno so oseltamivir (tamiflu) promovirali kot bistveno učinkovitejše zdravilo proti gripi, kot se je pozneje izkazalo v praksi. Ljudje sumijo, da za vsako raziskavo o zdravju in prehrani stojijo bogati sponzorji.

Nevtralnost izpodrivajo interesi

Znanstveno raziskovalno delo temelji na nevtralnosti in izogibanju vsem mogočim predsodkom. Tako je vse od časov Francisa Bacona, ki je na začetku 17. stoletja določil temelje znanstvene objektivnosti, ki še zdaj veljajo v številnih znanstvenih disciplinah. Dejstvo pa je, da so v številnih področjih znanstvene prakse postali merodajni gmotni interesi, osebne preference in pogled na svet.



Carrier opozarja, da so leta 2000 založniki znanstvenih revij sklenili, da ne bodo objavljali del o učinkovitosti zdravil tistih znanstvenikov, ki so finančno povezani s proizvajalci teh zdravil. Vendar se je ta odločitev izkazala za neučinkovito, saj preprosto ni dovolj avtorjev, ki bi bili s snovjo dovolj dobro seznanjeni, hkrati pa pri tem ne bi imeli osebnih interesov.
Carrier, ki mu je jasno, da nevtralnost, za katero se je zavzemal Bacon, ne velja več na številnih znanstvenih področjih, se zdaj zavzema za socialno zasnovo objektivnosti. Poudarja, da je mogoče zunaj znanstveno odvisnosti spraviti v ravnovesje tako, da se jo sooči s prav takšne vrste odvisnosti – kot v pregovoru »klin se klinom izbija«.

Socialna zasnova objektivnosti, za kakršno se je zavzemal Karl Popper in za katero se še vedno zavzema Helen Longino, temelji na kritičnem nasprotovanju in medsebojnem nadzoru. V tej zasnovi prevladuje spoznanje, da imajo vsi znanstveniki določene aksiome, določena spoznanja, ki so zanje sama po sebi umevna, zato zanje niso vprašljiva kot vsebinsko nerelevantna ali potencialno problematična. Na srečo znanstveniki z nasprotnim prepričanjem razkrivajo enostranska prepričanja prvih. Na primer: proizvajalec zdravila B, konkurenta uveljavljenega zdravila A, prek svojih znanstvenikov trdi, da zdravilo A sčasoma izgublja svojo učinkovitost, nato pa znanstveniki iz tabora zdravila A dokazujejo, da to ni res in da gre zgolj za manever proizvajalcev zdravila B, ki si želijo povečati prodajo. Rezultat razprave: znanost ima globlji in natančnejši vpogled v delovanje zdravila A in zdravila B.

Start v množini, finiš v ednini

Carrier je prepričan, da sta eden od dejavnikov ohranjanja znanstvene verodostojnosti tudi raznovrstnost in številnost (pluralnost) znanstvenih pristopov. Številni raziskovalci alzheimerjeve bolezni so prepričani, da so vzrok za to nevrodegenerativno bolezen amiloidne plake v možganih. So pa tudi znanstveniki, ki menijo, da so omenjene plake zgolj posledica, ne pa vzrok bolezni. Hkrati se posvečajo vsem mogočim morebitnim povzročiteljem.

Pluralnost pristopov je videti tudi v gospodinjstvu: rešitve za hranjenje velikih količin slikovnih podatkov je bilo mogoče najti tako analogno (kasete VHS) kot digitalno (CD, DVD, USB, diskete računalnikov in podobno).



Pluralnost pristopov je zelo pomembna, če želimo doseči znanstveno objektivnost. Carrier se dobro zaveda, da sam ne more poskrbeti za ohranjanje verodostojnosti znanosti. Če ponuja znanost nasprotujoča si spoznanja, ne more biti ne kažipot spoznanja in tudi ne avtorica praktičnih rešitev. Pluralnost je v znanosti del procesa spoznanja, ne pa tudi njegov rezultat.
V raziskavah, ki so bila usmerjena v nova spoznanja, je mogoče opaziti proces prehajanja od pluralnosti h konsenzu. Po sporu pride do soglasja na podlagi kazalnika kakovosti (ujemanja teorije s podatki, uspešno tipiziranje, napovedovanje oziroma pojasnjevanje kavzalnosti), ki enega od znanstvenih pristopov dvigne nad preostale tekmece. Neredko se eden od pristopov izkristalizira kot bistveno močnejši od vseh drugih vidikov. Objektivnost znanosti se tako izraža prek epistemološko utemeljenega konsenza.

Pri vsem tem je eden večjih problemov, da je današnja javnost v fazi pluralnosti nestrpna, če se v doglednem času ne izkristalizira prevladujoč znanstveni pristop. Lahko genetsko spremenjena koruza škoduje drugim organizmom? Ali mobilni telefoni škodijo zdravju? Se sme domačim živalim, ki jih gojimo zaradi mleka in mesa, v hrano dodajati hormone?

Javnost ima občutek, da je pluralnost znanstvenih pristopov pri takšnih vprašanjih znamenje pristranskosti znanstvenikov ali njihove nekompetentnosti. To je delno točno, saj znanost številnih zelo kompleksnih sistemov še vedno ne razume dovolj dobro. Carrier znanstvenikom in drugim strokovnjakom zato priporoča, naj priznajo nepopolnost in meje svojega znanja.

Vprašanja, ki so blizu vsakdanjemu življenju, so ponavadi zelo zahtevna. Da bi nanje lahko odgovorili, niso dovolj poenostavljeni primeri, ki se jih proučuje v laboratorijih. Poleg tega, opozarja Carrier, se strokovnjaki vse pogosteje nagibajo k temu, da imajo sami sebe za pristojne in kompetentne za vsa mogoča vprašanja. Odgovori, ki jih dajejo, so neredko stališča in preference, ne pa znanstvene ugotovitve.

Koristni epistemološka in socialna grobost

Poleg transparentnosti in priznavanja omejenosti znanstvenih ugotovitev Carrier predlaga še dve globlji strategiji za preprečevanje krize verodostojnosti znanstvenih spoznanj: omejitev umetne raznovrstnosti v znanstveni skupnosti in ekstrakcijo skupnih imenovalcev, praktičnih, skupnih značilnosti nasprotujočih si pristopov. Pluralnost mora biti v določenem trenutku omejena, trdi Carrier. Interesne skupine ne morejo v neskončnost kot relevantne predstavljati raziskave, ki, denimo, kažejo, da kajenje ni pretirano škodljivo za zdravje, da človek ne more vplivati na podnebne spremembe in podobno.

Pri praktično relevantnih vprašanjih ni smiselna strategija čakanja na to, da se izkristalizira prevladujoči znanstveni pristop. Po Carrierjevem mnenju je treba spekter položajev hitreje zmanjšati, pri čemer si lahko pomagamo z dvema znanstvenima grobima potezama: epistemološko grobostjo (zanemarjanjem dejavnika, ki nima neposrednega vpliva na relevantnost znanstvenih razsodb) in socialno grobostjo (resursi se ne porabljajo za izdelavo predlogov, ki so težko izvedljivi zaradi sistema vrednot in interesov prebivalstva). Če je družbi bolj pri srcu »zelena« energija in želi z njo nadomestiti energijo iz fosilnih goriv, potem se znanosti ni treba ukvarjati s še nedokončno razjasnjenimi vprašanji, kako naj podnebne spremembe vplivajo elektrarne na premog.