Zakaj na Mars? Ker je tam

Rdeča pustinja, kjer je povprečna temperatura okoli minus 60 stopinj Celzija. Atmosfera je tanka, smrtonosno sončno sevanje se prebije do površja. Zraka, primernega za dihanje, ni. Zgornje plasti prsti so sterilne. Mars je za nas sovražno okolje, a si kljub temu želimo tja. Nekateri so celo prepričani, da bi bil to lahko planet, na katerem bi človek postal multiplanetarno bitje.



Prihodnje leto bo znova »odprta« najugodnejša pot med Zemljo in Marsom. V nekaj tednih v juliju in avgustu bo tja odpotovalo več robotskih raziskovalcev. Ameriška vesoljska agencija načrtuje odpravo Mars 2020, evropska Exomars, proti rdečemu planetu bodo odpravi poslali tudi Kitajska in Združeni arabski emirati.

Kaj pa človeška odprava? Pri Nasi imajo načrte, a trenutno po navodilu Trumpove administracije vse sile usmerjajo v vnovično osvajanje Lune. Zasebniki, s podjetjem Spacex na čelu, prav tako na glas govorijo o osvajanju Marsa, vendar postavljajo neuresničljive časovne okvire.

Toda zakaj sploh na dolgo (že potovanje do tja traja najmanj sedem mesecev), predvsem pa nevarno pot poslati umrljivega človeka? »Postopek razvijanja instrumenta za določeno nalogo na Marsu traja vsaj dvajset let, če ne upoštevamo zamud. Zaradi vse boljše tehnologije imamo vse več vprašanj o Marsu, na katera pa bi lahko roboti odgovorili šele čez dve desetletji. Ljudje smo bolj prilagodljivi. Če bi imeli vprašanje o sestavi kamna na Marsu, bi posadka kamen razbila, analizirala v laboratoriju in v nekaj dneh dobila odgovor. Ne le fizično, tudi umsko smo zelo prilagodljivi. Robotski raziskovalci so seveda fantastični in s takimi odpravami moramo nadaljevati na različnih koncih vesolja, a zagotovo bodo ljudje tisti, ki bodo o Marsu zbrali najpomembnejše informacije,« poudarja dr. Kim Binsted, vodilna raziskovalka pri programu HI-SEAS, ki ga financira Nasa in v katerem izvajajo daljše simulacije življenja v vesolju v izoliranem habitatu pod havajskim vulkanom Mauna Loa.

Pri raziskovanju vesolja se poraja vprašanje, ali so astronavti pripravljeni žrtvovati življenje za cilj, kot je Mars. So, je prepričana Binstedova. »Vse agencije se trudijo zmanjšati tveganja, povsem pa jih ne moremo odstraniti. Toda končni cilj odtehta ta mali odstotek. Saj poznate rek: ladja je varna v pristanišču, a je niso zgradili za to,« pravi znanstvenica, ki se je minuli teden v Sloveniji mudila na povabilo ameriškega veleposlaništva in ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF).


 

Sevanje, breztežnost ...

Na vesoljski plovbi na človeka preži cela vrsta čeri. Ena največjih nevarnosti je očem nevidna, to je sevanje, ki škoduje centralnemu živčnemu sistemu, poveča tveganje za raka, vpliva na kognitivne funkcije in vedenje. Sevanje je problematično tako na poti kot na Marsu. Ena od možnosti je, kot je pojasnila Binstedova, da bi na plovilo namestili vodno komoro, saj je voda dobro zaščitno sredstvo. Plast ledu v kombinaciji z regolitom bi lahko uporabili tudi za zaščito habitatov na Marsu, kjer sicer kot eno izmed rešitev omenjajo podzemne jame.
Druga težava je težnost; pomanjkanje gravitacije na poti in tretjina Zemljine gravitacije na Marsu lahko močno načneta mišično tkivo, zaradi spremenjene razporeditve tekočin po telesu imajo astronavti težave z očmi, saj se, kot ugotavljajo, v mikrogravitaciji nekoliko sploščijo očesna zrkla.



Potem je tu razdalja od doma; do Lune in nazaj je pot lahko dolga le tri dni, z mednarodne vesoljske postaje se astronavti na trdna tla lahko vrnejo v nekaj urah, optimalna odprava na Mars pa bi trajala približno tri leta. Dvajset minut do tja potuje komunikacijski signal z Zemlje, kar je v izrednih razmerah več kot predolgo. Seveda je tu še vprašanje oskrbe s hrano, vodo, zdravstveno opremo, gorivom ... »Vsaj na začetku bo kolonija na Marsu povsem odvisna od Zemlje,« je jasna sogovornica.

Težavo pomenijo še zaprti prostori, izolacija in vedno eni in isti ljudje. Ne le na telo, vesolje bo močno vplivalo na duševno stanje astronavtov, kar proučuje tudi Binstedova. »Če odpove človek, je to lahko prav tako usodno, kot če eksplodira raketa,« je prepričana.


 

Mars na Havajih

Tako so v sklopu programa HI-SEAS od leta 2013 izvedli daljše simulacije življenja v izoliranem habitatu na ognjeniku Mauna Loa na Havajih. (Trenutno v bivalnih prostorih ni ekipe.) Območje je po besedah Binstedove zelo izolirano od preostalega poseljenega sveta, na ognjeniku večinoma ni rastlin in živali, vseeno pa niti to območje ni idealno, saj ni mogoče poustvariti občutka oddaljenosti. Kljub temu so raziskave dobrodošle za odkrivanje težav, o katerih niso vedeli, da obstajajo. Šestčlanske ekipe so živele od pol do enega leta v dvonadstropni kupolasti strukturi oziroma habitatu na približno sto kvadratnih metrih. Delo je bilo organizirano, kot da so na Marsu. Bivalne prostore so smeli zapustiti le v vesoljski obleki, komunikacija z ljudmi zunaj habitata pa je potekala z 20-minutnim zamikom v vsako smer.

Z raziskavami so proučevali psihologijo, sestavo in povezanost astronavtske ekipe ter s tem odkrivali psihološke in psihosocialne dejavnike, ukrepe in kombinacije, ki bi jih lahko uporabili pri izbiranju učinkovite ekipe astronavtov, primerne za dolgotrajno raziskovalno odpravo na Mars. »Ne glede na to, kako skrbno sestavimo ekipo, se bodo nesoglasja pojavila. Če združite nekaj naključnih ljudi, bo spor nastal zelo hitro. Pri naših ekipah ga ni bilo, vsaj ne resnega, niti po šestih mesecih. A to ne pomeni, da se ne bo zgodil,« nadaljuje znanstvenica, ki je raziskovala, kako oblikovati čim bolj nekonfliktno ekipo in kako jo spremljati, ne da bi člani imeli nenehen občutek nadzora. Tako so nesoglasja zaznavali s posebnimi priponkami, ki so merile srčni utrip in višino posameznikovega glasu, niso pa neposredno poslušali vsebine pogovorov.



»Moč ekipe je v raznolikosti. Ne le v spolni in narodnostni, gre za izkušnje in psihološko ozadje. Treba je izbrati ljudi z znanjem, da se lahko spopadejo z najrazličnejšimi težavami,« razloži Binstedova in doda, da idealne ekipe ni, kot tudi ni idealnega astronavta. »Za dolgotrajne odprave mora človek imeti debelo kožo, biti mora vzdržljiv in optimističen. Poleg tega mora biti zadovoljen z malim; če je za nekoga zelo pomembna vsakotedenska zabava po klubih, potem bo v kapsuli nesrečen. Pomembna je še kombinacija ekstrovertiranosti in introvertiranosti. Zelo introvertirane osebe niso primerne za takšne odprave, ker je treba več mesecev tesno sodelovati s preostalimi člani, prav tako ni veliko zasebnosti.« Kot še pojasni sogovornica, v programu niso sodelovali kandidati za astronavte, ampak posamezniki, ki so ustrezali temu profilu.

Poleg psiholoških testov, ki so bistvo programa HI-SEAS, so dnevne aktivnosti ekipe zajemale pripravo hrane, telesno vadbo, znanstvene raziskave, testiranje opreme in spremljanje porabe virov, kot so voda, gorivo in hrana, ter geološke raziskave na terenu. »Med drugim smo jim omejili tuširanje na osem minut na teden. Zanimivo je bilo, da so se potem nekateri omejili na štiri minute na teden, drugi pa se domislili načinov umivanja, ne da bi se tuširali. To je iskanje rešitev, ki bodo na Marsu zaradi omejenih virov zelo pomembne.«
 

Mars mora biti dolgoročni cilj

Če je pristanek na Marsu pričakovan naslednji korak v raziskovanju vesolja, pa so bolj dvomljive ideje o teraformaciji in poseljevanju rdečega planeta, kot ga opisuje Elon Musk. »V bližnji prihodnosti bo postaja na Marsu še zelo odvisna od Zemlje, kar zadeva vire in človeško posadko. Sčasoma bi Mars lahko postal bolj primeren za samooskrbo, a tako gostoljuben, kot je kljub našim negativnim vplivom Zemlja, ne bo nikoli. Vsaj v bližnji prihodnosti bo modri planet ostal naš dom, toda če bi radi postali multiplanetarna vrsta, moramo nekje začeti. V nasprotju z Muskom pa menim, da bo preteklo še zelo veliko časa do stalne človeške naselbine na Marsu.«



Kdaj bi torej človek lahko stopil na Mars? Že pol stoletja govorijo, da bo to čez dvajset let, se nasmehne sogovornica. Po njenih besedah ima zdaj Nasa v načrtu letnico 2035. »Odprava na Mars je vedno vključevala Luno kot vmesno postojanko, a če se bomo zdaj res osredotočili izključno na Luno, se bo to obdobje znova podaljšalo. Leto 2035 je sicer dosegljiv cilj, če bo imela Nasa podporo predsednika in kongresa ter tako zagotovljeno financiranje.«

Kongres še ni odobril sredstev za Trumpov cilj, da bi Američan oziroma Američanka na Luno stopila leta 2024, zato je morda bolj realen cilj leto 2028. »Gre za preprost inženirski trikotnik: hitro, dobro, poceni. Nasa ničesar noče narediti slabo. Če mora biti hitro, potem ne bo poceni,« pojasni znanstvenica, ki si je sicer tudi sama želela postati astronavtka in bi nemudoma odpotovala na Mars.



»Pogosto slišimo očitke, zakaj trošiti denar za raziskovanje vesolja, namesto za zemeljske težave. Velja poudariti, da so sredstva porabljena za vesolje, ne v vesolju. Ne nosimo milijard v orbito in jih tam sežgemo, ampak jih namenimo za razvoj tehnologije, znanost. To je lahko gonilo gospodarstva, nove tehnologije pa so lahko rešitve za vsakodnevne težave. Tudi podnebne spremembe smo zaznali z opazovanji iz vesolja,« spomni. Vesoljske odprave so tudi vir navdiha. »Spodbujajo ljudi, da razmišljajo velikopotezno, ambiciozno, pa če želijo biti astronavti ali ne. Že sama zamisel, da bi šli na Mars, nam lahko oblikuje optimističen pogled na svet,« sklene Binstedova.


–––––––––––
Avtorica je zaposlena v Delovnici.