Velika podjetja, majhni davki
Neznansko bogata podjetja s sedežem v ZDA se izogibajo davkom v EU, kjer manjka odločnosti.
Saj ne, da bi morali vedeti natančne številke, že po občutku nam je lahko jasno, da je doba interneta nekaterim prinesla velikanske zaslužke. Google, Facebook, Apple, Amazon in Microsoft so vsem znana podjetja, ki so se v zadnjih dvajsetih letih prerinila prav na vrh svetovnih družb z najvišjimi prihodki. Kjer so prej desetletja kraljevali naftarji in trgovci, kot sta Exxon in Walmart.
Imajo pa omenjena podjetja še eno skupno lastnost – vsa imajo sedež v ZDA. Tako se vsaj v teoriji vsi njihovi prihodki in dobički pretežno stekajo v to državo, ki pobere davke, čeprav so bile storitve ali izdelki morda prodani na drugih kontinentih. To je za vlade po svetu že dolgo problem in izziv, ki smo se ga v Evropski uniji pod delovnim imenom digitalni davek resneje začeli lotevati pred dvema letoma. Naključje ali ne, to je bilo tudi leto, ko so Apple, Amazon in Microsoft po tržni kapitalizaciji presegli magično vrednost bilijon ameriških dolarjev, v začetku letošnjega leta pa se jim je pridružil še Alphabet, krovno podjetje Googla.
Irska je dodobra izkoristila položaj evropske države, ki je z letalskimi povezavami najbližje Severni Ameriki. To in ugodni davki na dobiček so pripomogli, da je Dublin danes evropski sedež cele vrste globalnih korporacij. Google je na Irskem prvo podružnico s sto zaposlenimi odprl leta 2003. Danes tam zaposluje približno 7000 delavcev, njihovega kampusa na jugu mesta pa se je prijelo ime Googletown.
Od leta 2004 je Google Ireland Ltd. s sodelovanjem irske vlade uporabljal davčno shemo, imenovano dvojni irsko-nizozemski sendvič, primerno zlasti za tehnološka podjetja. Za delovanje je bilo namreč treba na irsko podjetje prenesti intelektualne pravice krovne ameriške družbe, zlasti zato, da so stranke iz Evrope, Afrike in z Bližnjega vzhoda lahko od tam prejemale račune. Seveda so se na ta način na zeleni otok stekali tudi vsi prihodki. Zaradi luknje v irskih zakonih je podjetje lahko sredstva prek nizozemskega posrednika preneslo na sestrsko, prav tako irsko podjetje v eni od davčnih oaz, kjer so milijarde lahko počakale tudi leta dolgo na ugoden trenutek za plačilo davkov. Leta 2017 je Google Ireland Ltd. tako preselil 19,9 milijarde evrov na družbo s sedežem na Bermudih. Podjetje je tega leta na 32 milijard evrov prometa ustvarilo 1,2 milijarde dobička, od katerega je poravnalo 167 milijonov korporativnega davka.
V podobno irsko avanturo se je zapletel tudi Apple, ki ga je evropska komisija skupaj s tamkajšnjo vlado preiskovala zaradi neutemeljeno ugodnega davčnega položaja v primerjavi z drugimi podjetji. Po treh letih je komisija vladi v Dublinu naložila izterjavo 14 milijard evrov premalo plačanega davka, kar je Apple nato tudi poravnal. A pritožbeni postopek, ki so ga sprožili skupaj z irsko vlado, še ni končan.
Irska je bila luknjo prisiljena zapreti s spremembo davčne zakonodaje leta 2015, letos se za dosedanje davčne ljubljenčke tudi končuje petletni prehodni rok.
Podobne vragolije so počela in še počno številna druga velika podjetja. Zato ni čudno, da so prvi dvignili svoj glas v nekaterih drugih članicah Evropske unije. Za digitalni davek so močno lobirali v Nemčiji, Franciji, Avstriji in zdaj že nekdanji članici, Veliki Britaniji. So pa tudi članice, poleg Irske še Malta, Nizozemska in Luksemburg, ki imajo povsem svoje interese. Podobno kot Irska so svojo davčno zakonodajo že pred desetletji priredile prav v prid velikim podjetjem. Pa seveda svoji davčni blagajni.
Države članice so se tako nekaj časa pogajale o poenoteni rešitvi, a soglasja niso dosegle, prav tako so propadla pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Končno pa je lani jeseni trinajst držav članic, med njimi tudi Slovenija, z glasovanjem zavrnilo direktivo evropske komisije, s katero smo nameravali multinacionalke prisiliti, da razkrijejo dobičke in poravnajo davke tam, kjer so denar zaslužile. Za zdaj je živa samo še pobuda znotraj Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), a so rok za sklenitev dogovora zaradi izbruha koronavirusa podaljšali do jeseni. Prav ta neenotnost in odlaganje problema v prihodnost sta nekatere države spodbudila, da so začele davek uvajati znotraj lastne zakonodaje.
Francija je pri ščitenju svojih interesov ves čas odločna in tudi v primeru velikih spletnih podjetij se je že pred leti lotila finančnega preiskovanja. Preiskava Googla, denimo, se je končala lani jeseni s poravnavo, v okviru katere je podjetje plačalo za slabo milijardo evrov kazni in zaostalih davkov. Druga podobna podjetja zdaj čakajo, da pridejo na vrsto tudi sama. To pa še ni vse; Francija je lani poleti sprejela digitalni davek, po katerem bo s tremi odstotki obdavčen promet, ki ga v državi ustvarijo podjetja, ki imajo globalno vsaj 750 milijonov evrov prometa in ga najmanj 25 milijonov ustvarijo na francoskih tleh. Veljavnost zakona so sicer odložili do konca pogajanj v okviru OECD, a je finančni minister Bruno Le Maire nedavno napovedal, da bodo svoj davek uveljavili ne glede na razplet mednarodnih dogovorov.
Po Franciji se zgledujejo tudi drugi: podoben davek je že sprejela avstrijska vlada, češka pa je nekoliko višji, 5-odstotni davek odložila do konca prihodnjega leta. Podobne predpise sprejemajo Italija, Velika Britanija in Španija. Največji nasprotnik takšne politike so seveda ZDA, ki so upornim državam že zagrozile z ekonomskimi sankcijami, konkretno Franciji z uvedbo carin na njihove ključne izvozne izdelke, kot so siri in vino.
Kaj pa Slovenija? Pri nas nobeno veliko podjetje ne plačuje davka na dobiček, saj tukaj nimajo sedeža ali poslovnih enot. So pa leta 2018 skupaj plačala okoli štiri milijone davka na dodano vrednost, za storitve, opravljene na naših tleh. A kljub temu, da smo v Bruslju glasovali proti, je odbor državnega zbora za finance lani spomladi na predlog Levice sprejel sklep, s katerim je vladi naložil, da do minulega aprila pripravi ustrezen predlog zakona. Sklep so tedaj podprli vsi člani odbora, razen Andreja Širclja, ki je vmes postal finančni minister. To in epidemija koronavirusa utegneta biti osrednja razloga, da zakona, ki bi po načrtih moral začeti veljati že jeseni, potem vendarle nismo dobili.
Preberite še: Digitalni davek v bruseljskih mlinih
Imajo pa omenjena podjetja še eno skupno lastnost – vsa imajo sedež v ZDA. Tako se vsaj v teoriji vsi njihovi prihodki in dobički pretežno stekajo v to državo, ki pobere davke, čeprav so bile storitve ali izdelki morda prodani na drugih kontinentih. To je za vlade po svetu že dolgo problem in izziv, ki smo se ga v Evropski uniji pod delovnim imenom digitalni davek resneje začeli lotevati pred dvema letoma. Naključje ali ne, to je bilo tudi leto, ko so Apple, Amazon in Microsoft po tržni kapitalizaciji presegli magično vrednost bilijon ameriških dolarjev, v začetku letošnjega leta pa se jim je pridružil še Alphabet, krovno podjetje Googla.
Primera Googla in Appla
Irska je dodobra izkoristila položaj evropske države, ki je z letalskimi povezavami najbližje Severni Ameriki. To in ugodni davki na dobiček so pripomogli, da je Dublin danes evropski sedež cele vrste globalnih korporacij. Google je na Irskem prvo podružnico s sto zaposlenimi odprl leta 2003. Danes tam zaposluje približno 7000 delavcev, njihovega kampusa na jugu mesta pa se je prijelo ime Googletown.
Tehnološka podjetja so na vrhu lestvic svetovnih družb z največjimi prihodki.
Dublin je evropski sedež cele vrste globalnih korporacij.
Številne države sprejemajo digitalni davek.
Nobeno veliko tehnološko podjetje nima sedeža v Sloveniji.
Dublin je evropski sedež cele vrste globalnih korporacij.
Številne države sprejemajo digitalni davek.
Nobeno veliko tehnološko podjetje nima sedeža v Sloveniji.
Od leta 2004 je Google Ireland Ltd. s sodelovanjem irske vlade uporabljal davčno shemo, imenovano dvojni irsko-nizozemski sendvič, primerno zlasti za tehnološka podjetja. Za delovanje je bilo namreč treba na irsko podjetje prenesti intelektualne pravice krovne ameriške družbe, zlasti zato, da so stranke iz Evrope, Afrike in z Bližnjega vzhoda lahko od tam prejemale račune. Seveda so se na ta način na zeleni otok stekali tudi vsi prihodki. Zaradi luknje v irskih zakonih je podjetje lahko sredstva prek nizozemskega posrednika preneslo na sestrsko, prav tako irsko podjetje v eni od davčnih oaz, kjer so milijarde lahko počakale tudi leta dolgo na ugoden trenutek za plačilo davkov. Leta 2017 je Google Ireland Ltd. tako preselil 19,9 milijarde evrov na družbo s sedežem na Bermudih. Podjetje je tega leta na 32 milijard evrov prometa ustvarilo 1,2 milijarde dobička, od katerega je poravnalo 167 milijonov korporativnega davka.
V podobno irsko avanturo se je zapletel tudi Apple, ki ga je evropska komisija skupaj s tamkajšnjo vlado preiskovala zaradi neutemeljeno ugodnega davčnega položaja v primerjavi z drugimi podjetji. Po treh letih je komisija vladi v Dublinu naložila izterjavo 14 milijard evrov premalo plačanega davka, kar je Apple nato tudi poravnal. A pritožbeni postopek, ki so ga sprožili skupaj z irsko vlado, še ni končan.
Irska je bila luknjo prisiljena zapreti s spremembo davčne zakonodaje leta 2015, letos se za dosedanje davčne ljubljenčke tudi končuje petletni prehodni rok.
EU in navzkrižje interesov
Podobne vragolije so počela in še počno številna druga velika podjetja. Zato ni čudno, da so prvi dvignili svoj glas v nekaterih drugih članicah Evropske unije. Za digitalni davek so močno lobirali v Nemčiji, Franciji, Avstriji in zdaj že nekdanji članici, Veliki Britaniji. So pa tudi članice, poleg Irske še Malta, Nizozemska in Luksemburg, ki imajo povsem svoje interese. Podobno kot Irska so svojo davčno zakonodajo že pred desetletji priredile prav v prid velikim podjetjem. Pa seveda svoji davčni blagajni.
Od leta 2004 je Google Ireland Ltd. s sodelovanjem irske vlade uporabljal davčno shemo, imenovano dvojni irsko-nizozemski sendvič, primerno zlasti za tehnološka podjetja.
Države članice so se tako nekaj časa pogajale o poenoteni rešitvi, a soglasja niso dosegle, prav tako so propadla pogajanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Končno pa je lani jeseni trinajst držav članic, med njimi tudi Slovenija, z glasovanjem zavrnilo direktivo evropske komisije, s katero smo nameravali multinacionalke prisiliti, da razkrijejo dobičke in poravnajo davke tam, kjer so denar zaslužile. Za zdaj je živa samo še pobuda znotraj Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), a so rok za sklenitev dogovora zaradi izbruha koronavirusa podaljšali do jeseni. Prav ta neenotnost in odlaganje problema v prihodnost sta nekatere države spodbudila, da so začele davek uvajati znotraj lastne zakonodaje.
Francija in drugi
Francija je pri ščitenju svojih interesov ves čas odločna in tudi v primeru velikih spletnih podjetij se je že pred leti lotila finančnega preiskovanja. Preiskava Googla, denimo, se je končala lani jeseni s poravnavo, v okviru katere je podjetje plačalo za slabo milijardo evrov kazni in zaostalih davkov. Druga podobna podjetja zdaj čakajo, da pridejo na vrsto tudi sama. To pa še ni vse; Francija je lani poleti sprejela digitalni davek, po katerem bo s tremi odstotki obdavčen promet, ki ga v državi ustvarijo podjetja, ki imajo globalno vsaj 750 milijonov evrov prometa in ga najmanj 25 milijonov ustvarijo na francoskih tleh. Veljavnost zakona so sicer odložili do konca pogajanj v okviru OECD, a je finančni minister Bruno Le Maire nedavno napovedal, da bodo svoj davek uveljavili ne glede na razplet mednarodnih dogovorov.
Po Franciji se zgledujejo tudi drugi: podoben davek je že sprejela avstrijska vlada, češka pa je nekoliko višji, 5-odstotni davek odložila do konca prihodnjega leta. Podobne predpise sprejemajo Italija, Velika Britanija in Španija. Največji nasprotnik takšne politike so seveda ZDA, ki so upornim državam že zagrozile z ekonomskimi sankcijami, konkretno Franciji z uvedbo carin na njihove ključne izvozne izdelke, kot so siri in vino.
Kaj pa Slovenija? Pri nas nobeno veliko podjetje ne plačuje davka na dobiček, saj tukaj nimajo sedeža ali poslovnih enot. So pa leta 2018 skupaj plačala okoli štiri milijone davka na dodano vrednost, za storitve, opravljene na naših tleh. A kljub temu, da smo v Bruslju glasovali proti, je odbor državnega zbora za finance lani spomladi na predlog Levice sprejel sklep, s katerim je vladi naložil, da do minulega aprila pripravi ustrezen predlog zakona. Sklep so tedaj podprli vsi člani odbora, razen Andreja Širclja, ki je vmes postal finančni minister. To in epidemija koronavirusa utegneta biti osrednja razloga, da zakona, ki bi po načrtih moral začeti veljati že jeseni, potem vendarle nismo dobili.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji