V milijonu let se raztopi 32 metrov kamnine

Kraška je več kot šestina sveta, tretjina Evrope, kitajski kras, ki obsega več kot pol milijona kvadratnih metrov, zajema 16 odstotkov svetovnih kraških območij. Kamniti gozdovi na površini 350 kvadratnih kilometrov jugovzhodno od Kunminga, glavnega mesta province Junan, so kot izjemen pojav magnet za obiskovalce že dolgo, pred enajstimi leti so bili tudi ob asistenci slovenskih krasoslovcev uvrščeni na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Turistični obisk geoparka Kamniti gozd v Shilinu, ki je zaščiteno območje od tridesetih let prejšnjega stoletja, se je močno povečal, zdaj presega štiri milijone obiskovalcev na leto, širšo okolico pa obišče deset milijonov ljudi.

Postojnski inštitut za raziskovanje krasa, ki deluje v okviru ZRC SAZU, premore v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici od leta 2014 krasoslovno študijsko središče Unesca, prav tako je sedež krasoslovne akademije, ki združuje vse krasoslovne ustanove sveta. Na območju kamnitih gozdov je uspešno kandidiral za dva kitajska raziskovalna projekta kot prva tuja raziskovalna ustanova že v devetdesetih letih, sodelovanje pa se nadaljuje in širi; navsezadnje so raziskave slovenskih krasoslovcev pripomogle, da je to enkratno kitajsko kraško območje prišlo pod Unescovo zaščito.



Doslejšnje izsledke proučevanja tamkajšnjega kraškega površja, jam in voda so zbrali v dveh knjigah South China Karst, gradivo za tretjo je že zbrano. Letošnje terenske raziskovalne odprave so se udeležili predstojnik inštituta Tadej Slabe, Martin Knez in Janez Mulec.

Predstojnik inštituta, ki je lani praznoval sedemdeset let delovanja, dr. Slabe, je obisk začel v Nanningu, na srečanju akademskega komiteja Mednarodnega raziskovalnega središča za kras pod pokroviteljstvom Unesca v Guilinu: »Izbran sem bil med člane znanstvenega sveta inštituta. Vsaki dve leti razpravljajo o smereh razvoja inštituta, pa tudi o razvoju krasoslovnega sodelovanja na mednarodni ravni. Živahna razprava je še utrdila že tako dobro znanstveno sodelovanje, povezave in teoretična izhodišča pa poskušamo še nadgraditi s projektnim sodelovanjem, z načrti za sodelovanje v bližnji prihodnosti.«
 

Raziskovalno in študijsko sodelovanje

Slovensko sodelovanje z junansko univerzo je pripeljalo do ustanovitve mednarodnega skupnega raziskovalnega središča junanske univerze v Kunmingu, kasneje tudi do krasoslovnega okoljskega laboratorija na tamkajšnjem geografskem inštitutu – obe instituciji vodi profesor Hong Liu, dolgoletni sodelavec slovenskih krasoslovcev, ki je doktorski študij opravil na novogoriški univerzi in je dober poznavalec tako slovenskega krasa kot Slovenije. Slovenski in kitajski krasoslovci pripravljajo že tretjo monografijo o južnokitajskem krasu. »Skupaj raziskujemo kras, tako v Junanu kot pri nas, skupaj poskušamo razvijati tudi krasoslovje,« pravi Slabe in doda, da so dolgoletno uspešno sodelovanje predstavili z razstavo v geološkem muzeju v Shilinu. Z dekanom junanske fakultete za okoljske znanosti in vede o Zemlji se dogovarjajo o predlogu sporazuma o skupnem slovensko-kitajskem doktorskem študijskem programu krasoslovja, za katerega se zanima lepo število domačih in tujih študentov.



Slabe še pove, da s kolegom Martinom Knezom, znanstvenim svetnikom na postojnskem inštitutu in direktorjem doktorskega študijskega programa krasoslovja na fakulteti za podiplomski študij novogoriške univerze, dobrih dvajset let raziskujeta kamniti gozd v Shilinu: »Zanima naju oblikovanje gozda na različnih kamninah, saj je tu zelo pestra geološka sestava. Kolega proučuje samo kamnino, jaz pa poskušam ugotoviti, kako se kamniti gozdovi oblikujejo v teh razmerah. Slediva razvoju škrapelj iz podtalja in ugotavljava, kako vpliva nanje izpostavljenost dežju in vegetaciji. Doslej smo opravili že toliko študij, da poskušamo predstaviti celoten splet raznovrstnih oblik v kamnitem gozdu, po drugi plati pa je to del najine širše študije, v kateri se lotevava proučevanja skalnega površja drugod po svetu, od Brazilije do Tihega oceana na japonski strani, in poskušava ugotavljati, kaj nam skalne oblike povedo o oblikovanju različnih vrst kamnine ob različnih dejavnikih, ob različnih podnebnih razmerah, regionalnem razvoju ... Te oblike so ponavadi prvi stik s krasom in nam dajo izhodišča za nadaljnje raziskave. Nastaja torej lepa mednarodna študija o oblikovanju skalnega površja po vsem svetu.«
 

Razlike v zakrasevanju

Mikrometrske raziskave o eroziji in morebitnih anomalijah v okolici Shilina, pojasnjuje dr. Knez, opravljajo že od leta 2000: »Na začetku smo postavili več merilnih točk, ena je na zelo čistih apnencih v Shilinu. Tam so apnenci skoraj stoodstotni kalcijev karbonat, debelo skladovita kamnina, ki zelo hitro zakraseva. Druga točka je zunaj osrednjega kamnitega gozda, v Naiguiu, kjer je apnenec močno dolomitiziran. Ugotoviti hočemo, kakšna je razlika v zakrasevanju oziroma preperevanju kamnine. Ugotovili smo, da se v desetih letih kamnina oziroma površina kamnine raztopi za približno tretjino milimetra, v milijonu let torej za okrog 32 metrov.«

Knez pojasni, da so doslej pobrali vzorce iz okoli tridesetih različnih kamnitih gozdov, v 23 letih se je skupaj nabralo že skoraj tisoč vzorcev kamnine oziroma nekaj sto kilogramov. S Slabetom po Knezovih besedah ugotavljata, kako je različna sestava kamnin povezana z oblikovanjem raznolikih zunanjih oblik posameznih stebrov. »Nekatere kamnine so zelo porozne, zato tudi hitreje preperevajo, kar vpliva na raznoliko morfologijo gozdov, nekje so oblike stebrov zelo koničaste, spet drugje so zaradi bolj odporne kamnine na vrhu gobaste. Letošnji raziskovalni primer je obljubljal variacije v plasteh, pozneje pa se je na terenu vsaj makroskopsko izkazalo, da gre večinoma za čisti kalcijev karbonat. Na inštitutu v Postojni bo sledila mikroskopska obravnava, ko kamnino razrežem na petmilimetrske ploščice, prilepim na objektno steklo, s poliranjem stanjšam na okrog tretjino milimetra, da kamen postane prosojen, in ga v presevni svetlobi opazujem pod mikroskopom. Tako se da z različnimi postopki natančno ugotoviti, koliko je v vzorcu dolomita, koliko je kalcita, kje v kamnini sta in lastnosti preperevanja.«
 

Kras in kras

Na vprašanje, kakšne so podobnosti in razlike med slovenskim klasičnim krasom in kitajskim, Knez odgovarja, da so si procesi sicer podobni, voda, bogata z ogljikovim dioksidom, je agresivna, raztaplja kamnino, čistejši ko je apnenec, hitrejše je preperevanje: »Klasični kras na jugozahodu Slovenije je sestavljen iz večinoma krednih kamnin, v manjšem delu je nekaj tudi kenozoiških, in je zelo čist, kamnina vsebuje 99,9 odstotka kalcijevega karbonata in je mlajša. V jugozahodni Aziji je drugače, v Shilinu najdemo permske kamnine, iz paleozoika, in so že zelo metamorfizirane, spremenjene, dolomitizirane, še posebej zaradi vpliva magmatskih bazaltnih kamnin, ki so se zlile čez apnenec oziroma dolomite, zato v njih ne vidimo veliko fosilnih ostankov, tudi ne prvotnih tekstur in struktur, kot so vidne v krednih mezozoiških slovenskih kamninah. Razlike med obema krasoma torej so, procesi v kamninah pa so enaki, le da v subtropskem podnebju nekateri potekajo hitreje kot v našem, celinskem.«
 

Lastovičja jama pri Jianshuiju je trenutno svetlobno opremljena po starem, slovenski krasoslovci predlagajo drugačen pristop. Foto Igor Bratož

Lastovičja jama

Mikrobiolog Janez Mulec, ki je na ljubljanski biotehniški fakulteti doktoriral z disertacijo o algah v slovenskih kraških jamah, je med obiskom na junanski fakulteti za okoljske znanosti in vede o Zemlji predaval o krasu in mikroorganizmih, o vzorcih, ki jih je jemal s kitajskimi študenti v Lastovičji jami pri Jianshuiju, pa je povedal: »V tej antropogeno zelo spremenjeni jami nameravamo oceniti človekov vpliv. Vemo, da je jama turistično precej obremenjena, ogleda si jo do 250.000 obiskovalcev na leto, precej so jo spreminjali, vsaj delno jo še zmeraj uporablja tudi kitajska vojska. Prav tako bomo preverili mikrobiološko stanje reke. Sodelavec, prof. Hong Liu nam je razložil, da je zaledje, iz katerega se napaja, zelo široko, zato domnevamo, da je kakovost vode slaba. Vzorci, ki smo jih jemali, so inavguracijski vzorci za laboratorij v Kunmingu, ki ga uporablja tudi naš inštitut. Profesor Hong si je dolga leta želel uvesti tudi mikrobiološke raziskave in letos mu je prvič uspelo pritegniti mladega sodelavca, ki bo tudi v prihodnje opravljal mikrobiološke raziskave na njihovem inštitutu. Poleg tega si je v Postojni ogledal in popisal vse naprave, ki jih uporabljamo za te raziskave, nekaj jih je že pridobil, nekaj jih še bo.«
 

Jama z morjem žarometov

Na vprašanje, kakšna je problematika turističnih jam in kakšno je stanje v Postojnski, dr. Mulec odgovarja, da inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU izvaja redni monitoring vplivov turistične rabe na naravni vrednoti postojnskega in predjamskega jamskega sistema. »Monitoring zajema spremljanje jamske klime, biološki monitoring, spremljanje rasti zelene obrasti okrog svetil v jami, vnos organskih snovi, stanje onesnaženosti voda in drugo. Človekov vpliv je v podzemlju viden povsod. Če imamo opraviti z množičnim turizmom, je še toliko bolj opazen, zato je treba jame obravnavati na poseben način in izvajati reden monitoring. Za Postojnsko, po številu obiskovalcev največjo evropsko turistično jamo, smo predlagali nekatere rešitve za omilitev vpliva in vodstvo jame jih je sprejelo. Tako so pri vhodu namestili dezinfekcijsko bariero, da si turisti pred vstopom v jamo očistijo čevlje, s čimer se zmanjša vnos organskega materiala. Posebnost Postojnske jame je tudi vlak, ki obiskovalce odpelje kilometer, dva v jamo, kjer se šele začne ogled; to je posebno obremenilno za jamski sistem, saj ni postopnega zmanjševanja organskega vnosa, ampak se veliko materiala neposredno zanese globoko v podzemlje. Naš ukrep že daje rezultate, je pokazal redni monitoring, enako zamisel pa smo predlagali tudi na Kitajskem, predstavili smo jim ta pristop in kot kaže ga bodo sprejeli.«

Druga težava turističnih jam je pojav tako imenovane lampenflore, obrast alg in cianobakterij okrog jamskih svetil. »V Postojnski in Škocjanskih jamah smo za njeno odstranjevanje predlagali postopek, ki temelji na uporabi vodikovega peroksida, kajti ta je za jamsko okolje precej manj škodljiv kot pripravek, temelječ na varekini, ki so ga za uničevanje biomase uporabljali prej. Ukrepi, ki so jih in jih še bodo raziskovalci predlagali upraviteljem Lastovičje jame, utegnejo zmanjšati nadaljnjo degradacijo te turistične točke, ki je zdaj na primer razkošno osvetljena z najrazličnejšimi raznobarvnimi svetili, tam tako rekoč ni večjega kapnika, ki ga ne bi razsvetljevali taki ali drugačni žarometi.«