V nadaljevanju preberite:

»Zakaj sem tako odreagiral? Kaj me je privedlo do tega? Kaj bi se zgodilo, če bi ravnal drugače? Kako bi to morda vplivalo name v prihodnosti?« Gotovo se je večina posameznikov že kdaj znašla v začaranem krogu prevpraševanja, pretiranega premlevanja. V sodobnem času večkrat govorimo o ljudeh, ki radi »overthinkajo« oziroma preveč premišljujejo.

Ruminacija je izraz, ki opredeljuje pretirano razmišljanje o sebi. To je disfunkcionalno, v čemer se razlikuje od refleksije. »Pri ruminaciji si nezadovoljen s seboj oziroma z določenimi vidiki sebe in razmišljaš, da bi nekaj pri sebi spremenil. Razmišljanje o sebi zaradi radovednosti pa poimenujemo refleksija – razlika je v motivaciji,« pojasnjuje prof. dr. Andreja Avsec z oddelka za psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti.

Vsako razmišljanje o sebi ni nujno produktivno in čustveno inteligentno. V raziskavi iz leta 2007 Refleksija in ruminacija v povezavi s čustveno inteligentnostjo in samospoštovanjem navajajo, da gre za obliki samozavedanja. Ruminacija je samozavedanje z nevrotičnimi motivi, refleksija pa ima epistemične motive. Ruminacija je kontraproduktivna, temelji na strahu, na dvomu o sebi. Kako bi še razmejili ta pojma?

Če govorimo o pogostem razmišljanju o sebi, je pomembno vprašanje, ali to, kar med razmišljanjem ugotovimo, sprejemamo ali ne. Pri refleksiji svoje misli, ideje, čustva opazujemo in jih sprejemamo takšne, kot so, v ozadju ni motivacije, da bi nekaj pri sebi spremenili.

Pri ruminaciji pa gre za pretirano, obsesivno razmišljanje o sebi, posameznik čuti prisilo, da nenehno razmišlja o enih in istih stvareh. V ozadju je torej nesprejemanje sebe, svojih misli, čustev, želja. To je kritičen pristop, želja po spreminjanju nečesa pri sebi redko privede do spremembe v želeni smeri. Če se na primer prepričujemo, da ne smemo občutiti zavisti, da se ne spodobi, da ni vredno, to največkrat ne pomaga, samo še dodatno dobimo občutek, da nismo dobri ljudje in da ne znamo nadzorovati svojih čustev.