»Tudi vozičkarji smo lahko aktivni turisti, zato si želimo dostopna mesta in znamenitosti«

Aljoša Škaper rad potuje. Glede tega se ne razlikuje od množice drugih. Je pa nekoliko »drugačen« turist zaradi svojega spremljevalca – invalidskega vozička. Leta 2013 si je zlomil hrbtenico in postal paraplegik. Ljubezni do potovanj mu nesreča nikakor ni odvzela, ga je pa prešinilo vprašanje – kam sploh še lahko grem?

»Tudi invalidi smo ljudje, ki želimo polno živeti. Če sediš, še ne pomeni, da si nezmožen ali željan potovati. Mi si tega želimo, a manjka pravih informacij,« pravi Aljoša, ki si je (duševne) rane po poškodbi celil s projektom Pridem.si – kako gibalno oviranim približati turistično zanimive točke po državi. »Na nekaterih potovanjih na lastni koži vidiš, kako težko je pridobiti ustrezne informacije o dostopnosti. Zato sem se usmeril v tematiko, ki jo poznam – gibalno oviranost.«

V sodelovanju z zavodom Turizem Ljubljana je razvil aplikacijo »Ljubljana by Wheelchair«, namenjeno najprej gibalno oviranim, priročno pa tudi za druge – mamice z vozički, svojce invalidov, starostnike, ki živijo v Ljubljani ali bi jo radi obiskali kot turist.

»Aplikacija je brezplačna, preprosta za uporabo in omogoča hitro iskanje turističnih informacij o naši prestolnici. Ponuja zemljevid mesta z vrisanimi vsemi dostopnimi objekti, ki jih lahko iščete po sedmih kategorijah: prenočišča, pijača, hrana, znamenitosti, dejavnosti, nakupovanje in stranišča,« razloži Aljoša.



V vsaki kategoriji ponudijo lokacije, ki so dostopne tako za vozičkarje na ročnem vozičku, kot tiste na električnem. Osredotočili se niso le na središče Ljubljane, temveč tudi na zanimive in dostopne lokacije njenega obrobja. »Pred vpisom posamezne lokacije v aplikacijo preverimo dostopnost, ob tem pa tudi stranišča, parkirišča, dostopna prenočišča, in sicer z vidika ročnih ter električnih vozičkov,« pravi Škaper.

Gibalno ovirani so pred načrtovanjem potovanja postavljeni pred precejšen izziv. »Zamudno zna biti iskanje informacij, klicanje naokrog. Če potuješ z letalom, označiš, da si na vozičku, in stvar je urejena. Problem so drugi javni transporti, ker pač niso vsi dostopni. Pred kratkim sem bil na Nizozemskem, za nekatere vlake moraš napovedati svoj prihod, da pripeljejo rampo, s pomočjo katere invalid na vozičku premaga tiste tri stopnice.«



Aljoša pravi, da če je prevoz še nekako za silo urejen, so tu še ceste in pločniki, še posebno pa prenočišča. »To me je še najbolj gnalo pri tem projektu. Večkrat kdo pravi, da so sobe dostopne, pa se pokaže, da niso. Ali pa da imajo dvigalo, potem pa do njega vodi šest stopnic,« pojasnjuje težave, s katerimi se srečuje na izletih, potovanjih. In ni dovolj le, da je urejen dostop do sobe, biti mora dovolj prostorna, z urejeno kopalnico, ročkami ob straniščni školjki in pri. Podatke o tem ponuja aplikacija.

Da ne bo pomote – niso le slovenska mesta in ponudniki včasih zavajajoči v oglaševanju o dostopnosti za invalidne ljudi. »Z ženo sva rezervirala motel na Floridi, ki naj bi bil primeren za gibalno oviranega človeka. Žal sva ugotovila, da je edina kredibilna stvar v oglasu parkirišče za invalida. Pred kratkim so prijatelji rezervirali dve invalidski sobi v Splitu. S hotelskim osebjem so se pred prihodom najmanj trikrat slišali, da res ne bi bilo kakšnih presenečenj. Ob prihodu so ugotovili, da do invalidske sobe vodijo stopnice. Hotelski uslužbenec jih je nato vprašal: »Saj to boste pa že lahko prehodili, kajne?« Takšnih zgodb je preveč,« je oster Aljoša.

V Ljubljano gremo mi – z vozičkom

Kako dostopna sploh je naša prestolnica za invalide na vozičkih oziroma druge gibalno ovirane ljudi? »Dokaj prijazna, z invalidskim vozičkom lahko prideš tako rekoč kamorkoli. Staro mestno jedro je zaradi tlakovcev nekoliko težavno, ampak gre, le nekoliko počasneje. Po vsem mestu so kolesarske poti, zato ni treba skakati na pločnike ali z njih. Obrežja vzdolž reke ponujajo čudovite, dostopne kraje za sprehode. Po mestu najdete veliko javnih invalidskih sanitarij, dostopen je tudi javni prevoz. Skoraj vsi avtobusi imajo klančino,« opiše urejenost Ljubljane.

Za druga mesta težko sklepa, »njegova« Murska Sobota in Prekmurje se žal še ne uvrščata med dobro dostopna območja. »Še vedno se najde tudi kakšen nedostopen javni urad, stvari sicer urejajo, a prepočasi.«



Škoda je tudi, pravi sogovornik, da ni dostopnih več mestnih restavracij. Ponekod manjka samo klančina, pa bi lahko vanjo prišel čisto vsak. »Večina turističnih zanimivosti je kar dobro dostopnih, žal pa smo še daleč od tega, da bi bile dostopne vse. Tudi ponudba bi lahko bila malce bolj raznovrstna, Ljubljana na primer premore en sam hostel z eno samo sobo, primerno za gibalno ovirano osebo.«

Ljubezen do potovanj je bila v Aljoševem primeru ključna za idejo o uporabni aplikaciji, ki bo vsaj nekoliko olajšala potovanje v prestolnico oziroma premikanje po njej gibalno oviranim ljudem. Morda prinese tudi kakšno ime več na seznamu tistih, ki se zavedajo, da so med nami ljudje, za katere so stopnice (pre)huda ovira. »Invalidi lahko zdaj čas, ki so ga prej namenili načrtovanju obiska mesta, namenijo doživljanju Ljubljane,« sklene Aljoša Škaper.