Trojanski planet

V astronomiji se izraz trojanec ali trojanci uporablja za (manjša) nebesna telesa, ki si z večjim nebesnim telesom, denimo planetom, delijo tirnico. V našem osončju so najbolj znan primer trojanski asteroidi, to je več kot 12.000 bolj ali manj velikih kamnov, ki so v isti orbiti okoli Sonca kot Jupiter. Asteroidi krožijo okoli ene od dveh Lagrangeevih točk stabilnosti, L4 in L5, obstajajo tudi Marsovi in Neptunovi trojanci.

Astronomi domnevajo, da obstajajo tudi trojanski planeti, torej, da si dva planeta delita orbito okoli zvezde. Iz Evropskega južnega observatorija so sporočili, da so z velikim milimetrskim in submilimetrskim teleskopom v Atacami (ALMA) morda odkrili takšna planeta okoli zvezde daleč stran od nas.

Ekipa raziskovalcev je opazila oblak kamenja in prahu, ki sledi drugemu planetu. Kot predvidevajo, gre morda za ostanke že oblikovanega planeta ali pa za oblak, iz katerega se planet šele oblikuje. Vsekakor bo, če bodo potrdili ugotovitve, eden najmočnejših dokazov za obstoj trojanskih (ekso)planetov, so poudarili v sporočilu za javnost.

»Pred dvema desetletjema so napovedali, da si lahko pari planetov s podobno maso delijo isto orbito okoli svoje zvezde. Prvič smo našli dokaze v prid tej zamisli,« je poudarila Olga Balsalobre-Ruza, študentka centra za astrobiologijo v Madridu, prva avtorica znanstvenega članka, objavljenega v reviji Astronomy & Astrophysics.

»Eksotrojanci so bili doslej kot samorogi: teorija dopušča njihov obstoj, vendar jih nihče ni nikoli odkril,« je dodal soavtor Jorge Lillo-Box, višji raziskovalec v madridskem centru za astrobiologijo.

Za dokončno potrditev rezultatov bo treba še nekoliko počakati. FOTO: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO)/Balsalobre

Na fotografiji je mladi planetarni sistem PDS 70, ki leži okoli 400 svetlobnih let od Zemlje. V središču je zvezda, okoli nje kroži planet PDS 70b, obkrožen z rumenim krogom. Na isti orbiti je črtkano obkrožen še oblak, ki ima maso za okoli dve naši Luni, so pojasnili. V sistemu je sicer še planet PDS 70c, viden kot bunkica na notranji strani zunanjega diska, ki pa je material, iz katerega se lahko oblikujejo novi planeti. »Naša raziskava je prvi korak k iskanju koorbitalnih planetov zelo zgodaj v njihovi formaciji,« je pojasnila Nuria Huélamo iz madridskega centra za astrobiologijo, soavtorica študije.

Za popolno potrditev njihovega odkrivanja bo morala ekipa počakati do leta 2026, ko bo s teleskopom ALMA poskušala ugotoviti, ali se PDS 70b in njegov sorodni oblak premikata vzdolž svoje orbite skupaj okoli zvezde ali ne.