Galerija
Razglednica z Jupitrove lune velikanke
Ganimed je največja luna v osončju, večji je tudi od Merkurja, a ima za polovico manjšo maso.
Ganimed FOTO: Nasa/JPL-Caltech/SWRI/MSSS
Kaj je na fotografiji? Merkur? Luna? Res je, luna, a ne naša. Nasina sonda Juno je v ponedeljek obletela Jupitrovo velikansko luno Ganimed in poslala čudovito razglednico površja, na katerem se razpredajo kraterji in dolge brazde, ki so verjetno tektonski prelomi. Že več desetletij se nobena sonda ni tako približala eni od tako imenovanih Galilejevih lun. »Vzeli si bomo nekaj časa, preden bomo podali znanstvene ugotovitve, do takrat pa lahko preprosto uživamo v tem nebesnem čudesu,« je ob objavi fotografij dejal Scott Bolton, glavni znanstvenik pri odpravi Juno, ki od julija 2016 raziskuje Jupiter.
Ganimed je največja luna v osončju, večji je tudi od Merkurja, a ima za polovico manjšo maso. Leta 1610 sta ga odkrila Galileo Galilei in Simon Marij. Tako kot ime njenega planeta, tudi ime lune izvira iz mitologije, poimenovana je namreč po mitološkem točaju Ganimedu, ki je služil grškemu bogu Zevsu – v rimski mitologiji je to bog Jupiter.
Luna ima lastno magnetno polje, ki tudi ustvarja avrore nad obema poloma. Leta 2015 je Hubblov teleskop našel najboljše dokaze, da je pod ledenim površjem morda slanovodni ocean. Če to drži, je morda na tem naravnem satelitu več vode kot na celotni Zemlji. Ganimed ima zelo tanko ozračje, v katerem je med drugim kisik. Luno sestavljajo tri glavne plasti, jedro je kovinsko, iz njega izvira magnetno polje, sledi plašč iz kamenja, zunanja plast pa je okoli 800 kilometrov debel ledeni pokrov, v katerem je po navedbah Nase morda primešano tudi kamenje. Največja značilnost na površju je temna ravnina Galileo Regio.
Temni predeli so zelo stari, verjetno je to prvotna skorja lune, svetlejše zaplate pa so geološko gledano mlajše in bolj gladke. Tudi sicer so veliki kraterji na luni precej ravni, manjka jim glavni udarni del, kar je najverjetneje posledica nalaganja mehkega ledu.
Kamera sonde Juno je čudovito ujela skoraj celotno stran lune, z uporabo filtrov bodo lahko strokovnjaki izdelali tudi barvno fotografijo, so sporočili iz Nasinega laboratorija za reaktivni pogon JPL, ki vodi odpravo. Poleg tega so obljubili nove fotografije Ganimeda, na Zemljo bodo prispele v teh dneh.
Ganimed je največja luna v osončju, večji je tudi od Merkurja, a ima za polovico manjšo maso. Leta 1610 sta ga odkrila Galileo Galilei in Simon Marij. Tako kot ime njenega planeta, tudi ime lune izvira iz mitologije, poimenovana je namreč po mitološkem točaju Ganimedu, ki je služil grškemu bogu Zevsu – v rimski mitologiji je to bog Jupiter.
Luna ima lastno magnetno polje, ki tudi ustvarja avrore nad obema poloma. Leta 2015 je Hubblov teleskop našel najboljše dokaze, da je pod ledenim površjem morda slanovodni ocean. Če to drži, je morda na tem naravnem satelitu več vode kot na celotni Zemlji. Ganimed ima zelo tanko ozračje, v katerem je med drugim kisik. Luno sestavljajo tri glavne plasti, jedro je kovinsko, iz njega izvira magnetno polje, sledi plašč iz kamenja, zunanja plast pa je okoli 800 kilometrov debel ledeni pokrov, v katerem je po navedbah Nase morda primešano tudi kamenje. Največja značilnost na površju je temna ravnina Galileo Regio.
Temni predeli so zelo stari, verjetno je to prvotna skorja lune, svetlejše zaplate pa so geološko gledano mlajše in bolj gladke. Tudi sicer so veliki kraterji na luni precej ravni, manjka jim glavni udarni del, kar je najverjetneje posledica nalaganja mehkega ledu.
Kamera sonde Juno je čudovito ujela skoraj celotno stran lune, z uporabo filtrov bodo lahko strokovnjaki izdelali tudi barvno fotografijo, so sporočili iz Nasinega laboratorija za reaktivni pogon JPL, ki vodi odpravo. Poleg tega so obljubili nove fotografije Ganimeda, na Zemljo bodo prispele v teh dneh.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji