Prvi, ki je uspešno pristal na Marsu

Na Marsu je pristal Nasin rover Perseverance. Prvo vozilce, ki je zapeljalo po površju rdečega planeta, je bil prav tako ameriški rover Sojourner, ki smo ga v rubriki Kje so naše ladje že predstavili.

Z dobrimi enajstimi kilogrami je bil pravi drobižek v primerjavi s tehnološko dovršenim enotonskim šestkolesnikom, pred katerim so dramatične minute pristajanja.

Podvig je zahteven, Američani so najuspešnejši, toda prvim je uspelo Sovjetom. Mars 3 je prva sonda, za katero velja, da je nežno pristala na površju, čeprav je nato prenehala oddajati že po vsega nekaj sekundah. Prva res uspešna odprava na Mars je bila Viking 1, a o tej kdaj drugič.



Mars 3 so izstrelili 28. maja 1971, devet dni po sestrski sondi Mars 2. Ta je prvi človeški predmet, ki je dosegel površje sosednjega planeta, in sicer 27. novembra 1971. Po vstopu v atmosfero se je pokvaril pristajalni sistem, verjetno zato, ker je bil vstopni kot previsok, in sondica je strmoglavila.



Obe sovjetski sondi sta bili sestavljeni iz orbiterja in pristajalnika, v katerem je bil tudi mini rover. Pristajalni modul je bil oblikovan kot 1,2 metra široka krogla, opremljena s padali in zaviralnimi potisniki. Celotna masa z gorivom vred je bila 1210 kilogramov, od tega je imel pristajalnik 358 kilogramov. Pristajalnik je imel štiri trikotne pokrove, ki so se po pristanku odprli in površju izpostavili instrumente.

Opremljen je bil z dvema kamerama in spektrometrom za proučevanje sestave ozračja, merjenje temperature, zračnega tlaka in hitrosti vetra. Imel je tudi lopatko, s katero bi lahko nekoliko pobrskal po površju, po katerem bi iskal znake življenje. Lander je bil opremljen z baterijami, ki jih je napolnil še pred odcepitvijo od matičnega plovila, ter seveda grelniki in komunikacijskimi sistemi. Nadeli so mu tudi majhno značko s sovjetskimi simboli.

Pristajalnik je bil med drugim opremljen s 4,5-kilogramskim vozilcem, podobnim škatli za čevlje, velikosti 25 x 22 x 4 centimetre. Sestavili so ga pod vodstvom sovjetskega inženirja Aleksandra Kemurdžijana, ki je oblikoval Lunohod 1, prvi uspešni rover, ki je raziskoval drug svet. Prop-M je bil s pristajalnikom povezan s 15-metrskim kablom, opremljen je bil s senzorjem za ugotavljanje sestave tal. Ker se je komunikacija tako hitro prekinila, se ne ve, ali je roverček dejansko stopil na površje.  

Posnetek, v katerem je vidno, kako se je premikal mini rover.


Pristajalnik je najtežji del odprave doživel 2. decembra 1971. Padalo se je odprlo pravilno, pravilno se je odcepil toplotni ščit, tudi radarski višinomer je dobro deloval. Postopek od vstopa v atmosfero do pristanka je trajal nekoliko več kot tri minute, navajajo na spletni strani Nase. (Rover Perseverance bo od vstopa do pristanka potreboval slabih sedem minut.) Pristajalnik naj bi na površje udaril s hitrostjo 20,7 metra na sekundo ali 74 kilometrov na uro, a blažilniki v kapsuli naj bi preprečevali hujše poškodbe instrumentov.

Devetdeset sekund po pristanku je Mars 3 začel oddajati, toda 14,5 sekunde kasneje je utihnil. Zakaj, se ne ve. Morda je šlo za okvaro na pristajalniku, morda na relejnem sistemu na orbiterju, ki je sicer deloval do 22. avgusta 1972. Okvare bi lahko povzročila tudi peščena nevihta, ki je divjala na tistem območju.



Po podatkih Nasinega JPL je pristajalnik pristal v kraterju Prolemaeus, pred leti so tudi objavili posnetke orbiterja Hirise, na katerih so prepoznali tri značilnosti, ki bi lahko bile padalo, pristajalnik in toplotni ščit. Morda bo človek nekoč stopil na Mars in pobral svoje smeti.