Prelomna odkritja iz lesene barake

Sredi druge svetovne vojne so v kampusu ameriške univerze MIT postavili leseno dvonadstropno stavbo in tam nastanili množico znanstvenikov in inženirjev, ki so prihajali z vseh koncev sveta v Boston, da bi za zaveznike razvijali nove vojaške tehnologije. Čeprav naj bi bil objekt samo začasen, se je stavba po spletu okoliščin ohranila vse do leta 1998 in velja za nekakšen magični inkubator idej oziroma eno najbolj kreativnih poslopij vseh časov.

Ker so sprva načrtovali, da bodo novo zgradbo številka 20 (Building 20) po vojni porušili, se z njeno podobo niso pretirano ukvarjali. Opisovali so jo kot grdo in dolgočasno barako, po legendi pa naj bi načrte zanjo izdelali v enem samem dnevu.

Takoj po vojni, ko so jo že začeli podirati, se je izkazalo, da zaradi velikega vpisa študentov nujno potrebujejo dodatne prostore. Vanjo so naselili profesorje in raziskovalce, ki drugje niso našli prostora za svoje pisarne in laboratorije. Zgradba 20 je tako postala kraj, kjer so se skupaj znašli raziskovalci z najrazličnejših področij znanosti, ki drug o drugem praviloma niso vedeli skoraj ničesar.

Plodovita mešanica znanj

Morda se zdi, da je takšna interdisciplinarna mešanica strokovnjakov pod eno samo streho recept za katastrofo, a izkazalo se je ravno nasprotno, saj so v zgradbi vseskozi prihajali do zelo odmevnih odkritij. Ni zanemarljiv podatek, da je bilo poslopje zaradi začasne narave in lesene izdelave razmeroma preprosto spreminjati. Ko je Jerrold R. Zacharias razvijal atomsko uro, je potreboval laboratorij, v katerem bi lahko postavil visok steber, zato je preprosto podrl strop v obeh vmesnih nadstropjih. Tisti, ki so potrebovali večje sobe, so podrli vmesne stene, da so si ustvarili prostore, ki so jim kar najbolj ustrezali.

Leta 1956 se je začasni uporabnik zgradbe in glasbeni navdušenec Amar Bose odločil, da si bo za popestritev vzdušja med pisanjem doktorske disertacije kupil napravo, s katero bo v pisarni predvajal glasbo. Kmalu je ugotovil, da niti iz najboljših zvočnikov na trgu ne more izvabiti zvoka, ki bi bil primerljiv z živo glasbo. Tako se je začel zanimati za tehnologije, ki so jih takrat uporabljali za izdelavo zvočnikov, in se večkrat ustavil v akustičnem laboratoriju, ki je bil v isti stavbi. Kmalu je več časa preživel v laboratoriju kot za pisalnim strojem, iz tega pa se je čez nekaj let rodilo podjetje Bose, ki je postalo vodilna svetovna sila med proizvajalci zvočnikov in slušalk.
Vendar v zgradbi niso domovali le naravoslovci in tehniki. V petdesetih letih sta v »dveh najbolj bednih luknjah« v vsej zgradbi, kot sta opisala svoji pisarni, članke in knjige pisala ustanovitelj tamkajšnjega oddelka za lingvistiko Morris Halle in mladi doktorski študent Noam Chomsky, ki je s svojimi idejami kmalu zatem povzročil pravo revolucijo v lingvistiku in velja za enega najbolj citiranih živečih znanstvenikov.

Pomen naključnih srečanj

Marsikdo se sprašuje, kaj pripelje do tega, da je neko okolje bolj kreativno od drugega. Po eni od hipotez naj bi bili izredno pomembni naključni stiki, ki se dogajajo, ko se ljudje pogosto srečujejo in na hitro izmenjajo nekaj besed. To modrost je poznal tudi Steve Jobs, ko je gradil pisarne za podjetje Pixar, v katerem so ustvarili vrsto zelo uspešnih celovečernih risank in na novo definirali področje računalniško podprte animacije. Da bi povečal verjetnost spontanih srečanj med zaposlenimi, je Jobs pisarne razporedil okoli zastekljenega atrija, v katerem so prirejali sestanke in kamor je pozneje preselil tudi predale za pošto, kavarno in vse druge skupne službe, ki so jih bili zaposleni prisiljeni pogosto obiskovati. Za nekaj časa je menda tudi zaprl vsa druga stranišča v zgradbi, da bi bila srečevanja v atriju še pogostejša, a se ta ukrep ni dolgo obdržal.

Vendar ne gre samo za bližino in spontane stike, pomembno je tudi, da v okolje vseskozi prihajajo novi obrazi, nove izkušnje in novo znanje. Sociologa Briana Uzzija je zanimalo, kakšna je magična formula za sestavo ustvarjalne ekipe z največjimi možnostmi za uspeh. S tem namenom se je lotil analize zgodovine broadwayskih produkcij, saj je imel dobre podatke o uspešnosti posamezne predstave, natančno pa je poznal tudi sestavo ekip, ki so ustvarjale posamezne predstave.

Ko je proučil produkcijske skupine skoraj petsto predstav, ki so jih na Broadwayu uprizorili med letoma 1945 in 1989, je empirično potrdil hipotezo, da morajo biti ekipe za doseganje uspeha dovolj raznolike. Vpeljal je parameter Q, s katerim je meril predhodno povezanost oziroma medsebojno poznavanje sodelujočih pri predstavi. Če se ekipa ni poznala, je bil njen Q nizek, če pa je že velikokrat sodelovala, je bil Q večji.
Raziskava je pokazala, da je med parametrom Q in uspešnostjo predstave pomembna korelacija. Na skali Q, ki se je gibala od 1 do 5, se je po analizi množice preteklih predstav izkazalo, da Q, manjši od 1,7, skoraj gotovo ne bo prinesel uspeha, prav tako ne večji od 3,2. Za zmagovito se je izkazala zlata sredina, nekje med 2,4 in 2,6, kar pomeni, da se najbolje obnese ekipa starih uigranih sodelavcev, ki se ji pridruži nekaj povsem novih obrazov, s katerimi še niso sodelovali.