Posmrtno življenje Henriette Lacks

Februarja leta 1951 je Američanka Henrietta Lacks, tridesetletna mati petih otrok, odšla na pregled v bolnišnico Johnsa Hopkinsa, saj je na spodnjem perilu opazila krvne madeže. Zdravniki so posumili, da je zbolela za rakom materničnega vratu. Da bi potrdili diagnozo, so ji odvzeli vzorec tkiva in ga poslali na analizo.

Novice niso bile spodbudne: tumor na materničnem vratu je bil maligen. Oktobra istega leta, po samo nekaj mesecih boja z boleznijo, je Henrietta Lacks umrla.



Čeprav ne ona ne njeni svojci tega pred dobrimi petdesetimi leti niso vedeli, pa njeno telo takrat ni končalo svojega življenja. Nekaj celic živi še danes, več kot pol stoletja po njeni smrti. Skrbno jih gojijo v številnih laboratorijih po svetu, v sklopu raziskave vpliva breztežnosti na celično rast so jih s satelitom za nekaj časa poslali tudi v vesolje. Če bi danes stehtali vse še žive Henriettine celice, bi bile skupno verjetno veliko težje od njenega telesa pred dobrega pol stoletja.

Nenavadna pot Henriettinih celic se je začela, ko je del tkiva iz njenega tumorja leta 1951 v svoj laboratorij dobil George Otto Gey, ki si je na univerzi Johnsa Hopkinsa za lažje raziskovanje rakavih obolenj že nekaj desetletij prizadeval najti rešitev, kako gojiti človeške celice v laboratoriju, zunaj telesa. Dolgo se je trudil, a celice niso in niso hotele rasti ter se deliti v umetno ustvarjenih razmerah. Dokler ni poskusil s celicami iz Henriettinega tumorja.


 

Čudežne celice HeLa

Henriettine tumorske celice so se tudi po nekaj dneh v umetnem gojišču še vedno uspešno delile in ni kazalo, da se bodo začele starati in umirati, kot je bilo običajno pri prejšnjih poskusih. Gey jih je po pacientki poimenoval celice HeLa. Identiteto bolnice je skrbno varoval, v javnost je prišla šele po njegovi smrti.

A prav tako hitro, kot so se leta 1951 celice HeLa množile v Geyevem laboratoriju, so se razmnoževale tudi v Henriettinem telesu. Čeprav je pacientka pol leta po prvem prihodu v bolnišnico zaradi nenadzorovanega množenja tumorskih celic v svojem telesu umrla, so prav te celice, ki so ji naredile toliko škode, kmalu rešile veliko drugih življenj.

Že v petdesetih letih so prav ob pomoči celic HeLa razvili cepivo proti otroški paralizi, do danes pa so opravili veliko raziskav ter odkrili veliko pomembnih dejstev o življenju in delovanju človeškega telesa.

Nesmrtne celične linije

Henriettine celice so prve, ki jih je znanstvenikom uspelo umetno gojiti v laboratoriju in iz njih ustvariti nesmrtno celično linijo, kot strokovno pravijo celicam, ki se lahko ob ustreznem hranjenju zunaj telesa delijo, ne da bi se pri tem postarale. Običajne celice lahko to naredijo le nekaj desetkrat, potem pa sposobnost deljenja izgubijo in počasi odmrejo.

Prav zaradi programirane celične smrti po določenem številu delitev Geyu ni uspelo postaviti nesmrtne linije iz običajnih celic v človeškem telesu. Šele Henriettine so se lahko nenehno delile. V njih namreč ni več deloval mehanizem, ki bi ustavil nenadzorovano množenje in sprožil celično smrt po določenem številu podvojitev.
Ker so se celice HeLa izkazale za zelo uporabne pri raziskavah, jih je Gey kar po pošti pošiljal kolegom po svetu, da so jih lahko gojili in uporabljali. Kmalu so tudi drugi znanstveniki začeli poročati, da jim je uspelo ustvariti linije nesmrtnih človeških celic, a v resnici je bila večina domnevno novih linij kar Henriettinih celic. Pokazalo se je, da so zelo agresivne, saj so lahko že v zelo majhnih količinah okužile gojišča drugih celic in sčasoma povsem izrinile konkurenco.
 

Gojenje pacientovih celic

Ko so znanstveniki izpopolnili postopke laboratorijskega gojenja celic človeka in drugih sesalcev, so se začeli spraševati, ali bi se dalo ustvariti nesmrtne linije tudi za točno določene posameznike. Pri gojenju običajnih celic najrazličnejših tkiv odraslega človeškega telesa je namreč težava, da celice zmorejo le omejeno število delitev. Prej ali slej se proces ustavi ali vsaj celice niso več takšne, kakršne želimo izdelati.

Čeprav so v genskem zapisu vsake celice spravljene vse informacije, ki jih ta potrebuje za svoj razvoj, vseeno večina celic odraslega telesa ne zna več uporabljati prav vsega zapisa. V okolju posameznega organa se prilagodijo opravljanju točno določene dejavnosti in navadno je prilagoditev enosmerna. Ko celica prevzame funkcijo v okviru žile, srca, kože ali živčevja, si ne more več premisliti in spremeniti svoje vloge.
 

Mati vseh celic

Vendar vse celice človeškega telesa še niso povsem enoznačno funkcijsko usmerjene. Tistim, ki še imajo možnost, da se razvijajo v druge tipe, pravimo matične celice (angl. stem cells). Njihova poglavitna značilnost je, da imajo odprto možnost razvoja v bolj specializirane celice. V kostnem mozgu so tako posebne matične celice, ki lahko izdelujejo rdeče krvničke, ki po našem telesu prenašajo kisik. Podobne matične celice, ki znajo izdelovati točno določene celice, so odkrili že v številnih organih.

A sposobnost razvoja v prav vsakega od nekaj sto različnih tipov celic v človeškem telesu imajo le zelo mlade matične celice, ki jih najdemo v skupini nekaj deset celic zarodka prve dni po oploditvi. Pravimo jih embrionalne matične celice in samo te imajo redko sposobnost, da so še povsem nedoločene, tako da se lahko v različnih okoljih razvijejo v katerikoli tip celice človeškega telesa.