Nasina astronavta
Doug Hurley in
Bob Behnken, ki sta se
v nedeljo srečno vrnila iz vesolja (na fotografiji sta še v kapsuli, a že na Spacexovi ladji), imata o novem vesoljskem plovilu za človeško posadko, Spacexovem dragonu veliko lepega povedati.
Hurleyja je celo presenetilo, kako brezhibno je kapsula delovala, saj se ni zgodila nobena od napak, o katerih so se učili v simulatorjih in ki so jih ekipe izkusile pri letenju z raketoplani. Pohvalil je tekoče odpiranje zaviralnih padal, a ob tem opozoril, da brezhibna odprava še ni zagotovilo, da bodo tudi nadaljnje ekipe imele enako izkušnjo. Prihodnji teden se bosta sestala s posadko naslednjega poleta, Nasa in Spacex pa medtem že analizirata vse podatke, da bi dragona tudi uradno potrdili kot ustreznega.
Padala so se odprla povsem po časovnih načrtih. FOTO: Bill Ingalls/Nasa/AFP
Behnken je slikovito opisal vznemirljive trenutke vstopa v atmosfero, ko zaradi trenja z molekulami zraka temperatura naraste na več tisoč stopinj in plovilo objame žareč ogenj: »Pravzaprav ni slišati kot stroj, ampak se oglaša kot žival, ki potuje skozi atmosfero, z vsem piskanjem in bobnenjem, ki se ves čas stopnjuje.«
Občutek pri odcepitvi servisnega modula od kapsule je po njegovih besedah tak, kot bi po naslonjalu sedeža nekdo močno udaril s palico, še močnejši sunek sta čutila ob odprtju padala, a sta se oba počutila varna. Okoli kapsule v vodi so nevarno blizu zakrožili tudi zasebni čolni, kar bosta Nasa in Spacex pri prihodnjih odpravah poskušala preprečiti.
Astronavta se v kapsuli nista zavedala, kako blizu so pripluli radovedneži, saj so bila okna ožgana po vstopu v atmosfero. Je pa Hurley opozoril ljudi, kako zelo veliko dajo pri Nasi in Spacexu na varnost, zato naj upoštevajo navodila pristojnih. FOTO: Bill Ingalls/Nasa/AFP
Astronavta sta med čakanjem na odprtje lopute s satelitskim telefonom poklicala direktorja v nadzornem centru in svoji ženi, prav tako obe astronavtki. »Tisti, ki so izkusili kaj podobnega, vedo, kako nemočnega se počutiš, dokler ne slišiš glasu svojega dragega,« je dejal Hurley. Zdaj se veselita, da bosta nekoliko več časa preživela z družino. K Behnkenovi prihaja nov član, saj je svojemu šestletnemu sinu pred vzletom obljubil psa. Nato bosta z ženo zamenjala vlogi, astronavtka
Megan McArthur je namreč
v posadki, ki bo na mednarodno vesoljsko postajo poletela spomladi.
Doug Hurley (L) in Bob Behnken. FOTO: Bill Ingalls/Nasa/Reuters
Uspešen poskok prototipa vesoljske ladje
Šef Spacexa
Elon Musk se po uspešnem testnem poletu dragona lahko veseli še z odliko opravljenega testa prototipa njegove superrakete Starship. V torek je prvič poletel 150 metrov visoko in kontrolirano pristal na bližnji ploščadi.
Testni polet je uspel, potem ko so pri podjetju z različnimi preizkusi predhodnike prototipa uničili. Na izstrelitvenem območju v obmorskem kraju Boca Chica v Teksasu se je prototip SN5 dvignil nad izstrelitveno ploščad, poletel nekoliko vstran, med spustom sprostil pristajalne noge in po 45 sekundah pristal v oblaku dima in prahu. Glavna cilja tokratnega poleta sta bila preizkus sistema upravljanja in moči jeklene strukture, preden raketo dvignejo še nekoliko višje.
Zdaj kot nerodni silos
V končni različici bo plovilo v vesolje poletelo na nosilni raketi Super Heavy, ki bo po navedbah podjetja najmočnejša raketa v zgodovini raziskovanja vesolja, Musk pa namerava z njo poleteti na Luno in Mars. Do tja bi po Muskovi viziji Starship lahko pripeljal sto potnikov, s šibkejšimi pogonskimi raketami pa bi ga lahko uporabili tudi za medcelinske polete na Zemlji. Prototip SN5 je sicer daleč od končne verzije vesoljskega stroja, saj je namesto s šestimi opremljen le z enim motorjem raptor, je tudi nižji, brez konice, tako da je videti precej neroden: bolj spominja na leteči silos kot na raketo. Pravi Starship bo visok 50 metrov, skupaj s prvo stopnjo pa celo 120 metrov. Pogonska raketa Super Heavy bo imela kar 30 motorjev raptor, ki so po navedbah podjetja med najmočnejšimi raketnimi motorji na metan in tekoči kisik na svetu.
Kmalu 20 kilometrov visoko
V proizvodnih dvoranah Spacex kot po tekočem traku že ustvarja nove testne različice, ena od njih bo v prihodnjih mesecih, kdaj natančno, še ni znano, poletela 20 kilometrov visoko. »Opravili bomo več kratkih skokov, da bomo povsem usvojili postopke ob izstrelitvi, nato bomo šli v višave,« je tvitnil Musk. Prototip za višje polete bo imel konico, krilca in druge aerodinamične elemente ter dva dodatna motorja.
Tudi pri Nasi so budno spremljali testiranje. Šef znanstvenega direktorata
Thumas Zurbuchen je podjetju čestital na twitterju. Vesoljska ladja je namreč med izbranimi projekti za prevoz ljudi na Luno.
Vesoljske smeti vidne tudi podnevi
Delci odsluženih satelitov in drugih plovil so vse bolj nevarni za trke, zato je pomembno, da ves čas poznamo njihovo natančno lokacijo. Znanstveniki jih spremljajo z zemeljskimi laserji, a doslej so to lahko počeli le v somraku, v kratkem času po sončnem zahodu, ali tik pred vzhodom, ko so delci obsijani, observatorij pa je v Zemljini senci.
FOTO: ESA/Alan Bake
Zaradi istega razloga tudi luno, planete, sploh pa zvezde vidimo, ko je sonce za obzorjem, toda nebesna telesa so dovolj daleč od nas, da jih lahko opazujemo vso ali vsaj večino noči. Objekti v orbiti so relativno tako blizu površja planeta, da je bil čas njihovega opazovanja zelo omejen. Zdaj pa so znanstveniki razvili tehniko, s katero bodo lahko spremljali vesoljske smeti tudi pri dnevni svetlobi, so sporočili z Evropske vesoljske agencije. Z uporabo teleskopov, detektorjev in svetlobnih filtrov jim je uspelo toliko spremeniti kontrast objektov, da so jih z laserji zaznali sredi dneva. Lasersko pozicioniranje je sicer že dolgo znana in preizkušena metoda, s katero z usmerjenimi žarki svetlobe in merjenjem časa potovanja svetlobe do objekta in nazaj do izvora natančno določimo položaj objekta.
Z novo tehniko bodo veliko bolj natančno in z večjo gotovostjo napovedovali orbite vesoljskih smeti in tako lažje obvarovali delujoče satelite, mednarodno vesoljsko postajo in odprave na oddaljena nebesna telesa. Zemeljske orbite so vse bolj nasičene z ostanki trkov plovil, eksplozij ponesrečenih odprav ali preprosto odsluženih satelitov, raketnih stopenj in podobnega. Že milimeter velik delec, ki potuje s hitrostjo okoli 7 kilometrov na sekundo, utegne poškodovati satelit, večji kosi pa so lahko usodni tudi za odprave s posadko.
Komentarji