Peščene sipine za zaščito obale

Dvesto milijonov Evropejcev, ki živijo na obalnih območjih, že čuti vpliv globalnega segrevanja zaradi ekstremnih nihanj morske gladine in poplav. Po podatkih evropske agencije za okolje bi do leta 2100 marsikje v Evropi lahko nastalo do desetkrat več obalnih poplav, odvisno od gibanja izpustov toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe.

»Za velika mesta blizu obale bo to velikanska težava,« pravi dr. Joana Freitas, okoljska zgodovinarka na lizbonski univerzi. Zaradi napovedanega zvišanja morske gladine se je pozornost usmerila na ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti, da bi zaščitili evropsko obalo. Peščene sipine kot prva naravna obrambna linija pred poplavami in obalno erozijo igrajo pomembno vlogo pri zaščiti teh območij. Vendar današnje peščene sipine ne zagotavljajo več takšne zaščite kot nekoč.

Dr. Freitas je vodilna raziskovalka projekta DUNES, ki ga financira EU in v okviru katerega je zbrana celotna zgodovina interakcij med človekom in okoljem na obalnih območjih po vsem svetu. Po njenem mnenju lahko s preučevanjem interakcije med ljudmi in naravo dobimo dragocen vpogled v nedavne spremembe v okolju in človekovo vlogo pri njihovem nastanku. Projekt, ki se je začel novembra 2018 in bo trajal do aprila 2024, zajema Francijo, Portugalsko, Združeno kraljestvo, Brazilijo, Mozambik, Severno Ameriko in Novo Zelandijo.

»Ljudje imamo dolgo zgodovino povezovanja s sipinami,« pravi dr. Freitas. To zgodovino zaznamujejo vzponi in padci. V 17. in 18. stoletju so sipine na Danskem, v Franciji, na Nizozemskem in Portugalskem veljale za nevarne, saj je pesek, ki ga je veter odnašal v notranjost, zamuljeval reke in povzročal škodo na kmetijah. Da bi to preprečili, so obalni prebivalci zasadili travnik morske trstike (Ammophila arenaria), da bi pesek ujeli.

Pozneje, od konca 18. stoletja, so v več evropskih državah podpirali sajenje dreves na sipinah, da bi preprečili uničevanje obdelovalnih površin in povečali gospodarsko vrednost sipin tako, da so jih spremenili v gozdna območja. Drevesa lahko dobro rastejo na stabiliziranih sipinah in postanejo del njihovega ekosistema. Na splošno pa lahko rastlinje, kot so trave in grmovje, pomaga stabilizirati sipine in preprečiti njihovo erozijo, obenem pa daje dom drugim rastlinskim in živalskim vrstam.

Toda obsežno sajenje dreves v 19. in na začetku 20. stoletja je povzročilo več škode, kot so se prebivalci verjetno zavedali. Ker so bili ti novi gozdovi pogosto monokulture tujerodnih vrst, so porušili prejšnje ekosisteme. Obsežno sajenje dreves, skupaj s širjenjem urbanih območij, gradnjo pristanišč in jezov, poglabljanjem plovnih poti ter gradnjo obalnih zidov in nizkih pregrad oziroma lesenih valobranov, pa je povzročilo tudi temeljite spremembe na obalnih območjih.

Tako je to na primer močno vplivalo na ravnovesje med sedimentom, ki se dodaja in odvzema iz obalnega območja. Zaradi te dejavnosti se je zmanjšala količina peska na nekaterih obalah, kar je omejilo njihovo sposobnost, da delujejo kot varovalni pas ter ščitijo tamkajšnje konstrukcije in stavbe.

Raziskovanje ledu širi razumevanje globalnega segrevanja

Moč valov

»Sipine zadržujejo pesek, so zbiralniki,« pojasnjuje dr. Freitas. »Kadar so med nevihtami valovi večji in močnejši, z obale odnesejo pesek, ki oblikuje podvodno pregrado ter zaustavi naslednje valove.« Sčasoma šibkejši valovi postopno vrnejo erodirani pesek iz priobalnega morja na obalo. To nihanje obalnega pasu naprej in nazaj je običajen obalni proces, ki je v običajnih časih komaj opazen, med nevihtami pa je lahko precej dramatičen. Skrbi jo, da bodo obale sčasoma uničene, če se naravno ravnovesje ne bo ohranjalo, zaščita, ki jo zagotavljajo sipine, pa bo izginila.

Tudi Olivier Burvingt, raziskovalec na univerzi v Bordeauxu, se dobro zaveda morebitnega vpliva neviht in dviga morske gladine na obalne peščene sipine. V projektu ERoDES s sodelavci skuša ugotoviti, kako se sipine ob evropski atlantski obali odzivajo na skrajne vremenske pojave in si po njih opomorejo. Pri raziskavi uporabljajo lasersko tehnologijo lidar, s katero zbirajo natančne podatke iz zraka vzdolž sipin, ki se raztezajo na razdalji več kilometrov. Tako lahko merijo in preučujejo topografske spremembe sipinskih usedlin z vertikalno natančnostjo do 10 centimetrov.

Dvig morske gladine za meter pomeni od sto do tristo milijonov migracij

Velika količina podatkov, zbranih v okviru projekta, lahko omogoči vpogled v razlike v odpornosti nekaterih od najbolj izpostavljenih obalnih sipin vzdolž atlantske obale. Vsa preučevana območja so bila izpostavljena močnim neurjem na Atlantiku, zlasti ekstremnim vremenskim razmeram pozimi leta 2013/2014, ki so povzročile hujšo erozijo. Raziskovalce je presenetilo, da so se sipine, čeprav so bile izpostavljene istim nevihtam, odzvale različno in si različno hitro opomogle. Medtem ko so se nekatera območja vrnila v enako stanje, v kakršnem so bila pred neurji, se druga še vedno obnavljajo. Raziskovalci zdaj skušajo dognati, kateri so ključni dejavniki, ki so vplivali na razlike. Vseh osem območij ima sicer različne značilnosti, vključno s plimovanjem, podnebjem, velikostjo sipin, obliko obale in gostoto vegetacije. Ena od glavnih ugotovitev projekta do zdaj je to, da so sipine z najbolj strmimi pobočji izgubile največ peska. Druga ugotovitev pa je, da je hitrost obnavljanja odvisna predvsem od količine usedlin, ki so na voljo vzdolž obale. Natančna ocena teh bilanc sedimentov je bistvena za predvidevanje razvoja obalnih sipin.

Nov pristop

Projekta ERoDES in DUNES spodbujata obsežno pobudo EU za pomoč mestnim in lokalnim oblastem, da bolje razumejo podnebne grožnje, s katerimi se spoprijemajo, in odkrijejo, kako se lahko nanje pravočasno odzovejo.

Pri tem pa oba projekta uporabljata nov pristop k prilagajanju globalnemu segrevanju, saj se izogibata tradicionalnemu poudarku na novih tehnologijah in metodah, s katerimi se lahko prepreči ali vsaj zmanjša vpliv prihodnjih poplav, suš, požarov v naravi in drugih posledic naraščajočih temperatur. Projekta ERoDES in DUNES se tako raje zanašata na ukrepe, ki delujejo skupaj z ekosistemom, namesto da bi uvajala tradicionalne rešitve, ki jih je ustvaril človek, kot so obalni zidovi, jezovi in nasipi. Prihodnje obnavljanje in zaščita sipin naj bi bila odvisna od sajenja avtohtone vegetacije in ponovnega uvajanja avtohtonih rastlinskih vrst – to so ukrepi, ki so prijaznejši do okolja in razmeroma poceni.

»To preprosto in učinkovito naravno rešitev obalno prebivalstvo v nekaterih evropskih državah uporablja že stoletja,« spomni dr. Freitas in poudarja, da je ključ do ustreznih rešitev v interdisciplinarnosti raziskav. »Eden od najpomembnejših prispevkov projekta DUNES je pokazati, da je transdisciplinarno delo med humanistiko in naravoslovjem možno, bogato in dragoceno ter bi moralo postati pot, na katero se moramo v prihodnosti pogosteje podati.«

Prilagajanje podnebnim spremembam

Po najnovejših podatkih Svetovne meteorološke organizacije se Evropa segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Misija EU za obnovo oceanov in voda bo s konkretnimi cilji do leta 2030 zaščitila in obnovila vodne ekosisteme, da bi podprla biotsko raznovrstnost ter zagotovila domovanje avtohtonih prostoživečih živali in rastlin v prihodnosti.

Naravne rešitve črpajo navdih iz narave in v njej najdejo tudi podporo. Pametno uporabljajo naravne vire – čist zrak, vodo in prst – za reševanje okoljskih izzivov, hkrati pa podpirajo biotsko raznovrstnost ter zagotavljajo okoljske, družbene in gospodarske koristi.

Izvajajo se tudi drugi projekti, ki jih financira EU in v okviru katerih se izvajajo naravne rešitve za obalno erozijo, vključno z obnavljanjem sipin. To sta na primer REST-COAST in Interreg MANABAS.

–––

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.