Oko Quebeca, okovano v led

V jugovzhodnem Quebecu v Kanadi leži eden največjih in najstarejših udarnih kraterjev na svetu. Veliko jezero v obliki obroča, ki ga imenujejo tudi oko Quebeca, je iz vesolja zlahka prepoznavno.

Zaradi edinstvene oblike je priljubljen element satelitskih posnetkov in motiv, ki ga radi fotografirajo tudi astronavti. Tokrat je zasneženo in zaledenelo »oko« v fotografski objektiv ujel evropski astronavt Andreas Mogensen, ki je na svoji drugi odpravi na Mednarodni vesoljski postaji (ISS). Tja je odletel avgusta lani s s Spacexovim dragonom, trenutno je poveljnik postaje. Prvič je na postajo odpotoval septembra 2015, kot prvi Danec, ki je poletel v orbito.

Krater Manicouagan je nastal pred približno 215 milijoni let, pred koncem triasa, ko je asteroid, širok pet kilometrov, zadel območje današnje Kanade. Geologi menijo, da je bil krater sprva širok okoli 100 kilometrov, od takrat so ga erozija in drugi geološki procesi že zelo preoblikovali in danes v premeru meri 72 kilometrov.

Predel med notranjim in zunanjim robom je zdaj zalit z vodo, na sredini je otok Renéja Levasseura, osrednji in najvišji vrh kraterja pa je gora Babel, ki je nastala po trku, ko so se dvignile razdrobljene skale.

V šestdesetih letih 20. stoletja je kanadsko elektropodjetje Hydro-Québec na reki Manicouagan zgradilo jez Daniela Johnsona – največji betonski jez z več loki in oporniki na svetu. Visok je 214, dolg pa 1314 metrov. Pred dokončanjem jezu leta 1968 sta bili dve ločeni jezeri v obliki polmeseca ob straneh udarnega kraterja, Manicouagan na vzhodu in Mouchalagane na zahodu. Ko se je gladina vode v naslednjih letih dvignila, sta se prej izolirani vodni telesi združili v jezero Manicouagan, katerega največja globina je 350 metrov.