Dr. Alenko Guček sta že v otroštvu, ko je bila tesno povezana z naravo, navduševali kemija in biologija, zato izbira študija biokemije na ljubljanski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ni bila presenečenje. Pokukala je v osnovne gradnike našega telesa, saj se z odgovorom »tako pač to deluje« ne zadovolji. »Želim si stvari razumeti v samem bistvu, kako so videti na molekularni ravni.« V nadaljevanju znanstvene kariere na področju celične biologije na Švedskem se je ukvarjala predvsem z diabetesom, vseskozi pa jo je vleklo še nekam drugam – k podatkom in načinom, kako jih slikovno predstaviti. Čeprav se zdita celična biologija in vizualizacija podatkov kot dva povsem različna svetova, pravi, da ni tako.



Med doktoratom je na Medicinski fakulteti v Ljubljani raziskovala komunikacijo med celicami v možganih. Na podoktorskem študiji na Univerzi v Uppsali na Švedskem pa se je osredotočala na procese sproščanja inzulina iz celic in še nekaterih drugih molekul, ki bodo delovale tako na komunikacijo med celicami kot na same celice. »Vedno sem delala zelo bazične raziskave, saj menim, da je treba za, denimo, razvoj zdravil natančno razumeti, kako stvari delujejo.«

Kako pokazati ogromno količino podatkov

V takšnih raziskavah se zbira ogromna količina podatkov, ki jih je treba ne le smiselno pisno obrazložiti v končnem članku, ampak tudi jasno vizualno prestaviti. »Imela sem ogromen kup podatkov. Najprej sem jih vizualizirala v raziskovalni podatkovni analizi, da podatke lahko razumeš, jih primerjaš, ugotavljaš korelacije, nato iz tega sledi vizualizacija, kakršne smo navajeni iz znanstvenih člankov in v medijskih objavah,« pojasni in doda, da so nekateri to področje, ki v zadnjih letih doživlja nesluten razvoj in pridobiva pomembnost v znanosti, industriji, medijih …, povezali tudi z umetnostjo, saj grafe oblikujejo iz lesa, podatke zakodirajo v zvok, našteje. »Podatke torej na koncu prevedeš v neki drug jezik. Sporočamo namreč več kot le z besedami.«

Vsekakor je (dobra) vizualizacija podatkov zelo pomembna tako v znanosti kot na drugih področjih. Ljudje smo vizualna bitja in barve ter vzorci nas nezavedno pokličejo. »Sploh v zadnjih desetletjih, ko se z razvojem tehnologije res kopičijo podatki. Pogosto je največji problem, kako jih predstaviti. Ker na eni strani je kompleksnost raziskav, na drugi strani želiš čim bolj enostaven, a še vedno dovolj poveden prikaz,« razloži Alenka Guček.



Nadaljuje, da se je s tem problemom začela ukvarjati že med pisanjem doktorata, nato pa še pri podoktorskem študiju. »Mentor Sebastian Barg je dajal ogromen poudarek na način, kako so članki napisani. Tako smo, denimo, šli pri vizualizaciji čez dvajset, trideset iteracij in smo na koncu prišli iz črno-belega grafa do povsem drugačne oblike predstavitve, iz katere je bilo razvidno sporočilo na prvi pogled. Tako sem to znanje vseskozi pridobivala in razvijala, čeprav se tega pravzaprav nisem niti zavedala. Postopoma se mi je tudi razvijal občutek za vizualizacijo, vse bolj sem to tudi spremljala. Na primer, zelo sem bila pozorna na interaktivne predstavitve napovedi izidov predsedniških volitev v ZDA in seveda tudi opazila, kako se lahko z barvami, napačnimi vizualnimi elementi in podobno pri tem tudi manipulira oziroma zmotno prikazuje realna slika. Padla sem v to področje, saj se mi zdi izjemno zanimivo,« razloži prehod v drug raziskovalni svet.

Ni pa bil povsem enostaven, prizna. »Nekaj je razumevanje podatkov, drugo pa je znanje programiranja, dizajna. Tega znanja nisem imela, zato sem slabo leto poleg raziskovanja diabetesa na celični ravni imela ob večerih še eno 'službo'. Zakopala sem se v knjige, obiskovala tečaje, se izobraževala v programiranju, se z drugimi na tem področju srečevala na spletu. Tako sem se počasi učila te obrti. Covid mi je bil tukaj kar malo v pomoč, saj so številne konference posneli in je bilo znanje na dosegu roke.«

Po selitvi s Švedske nazaj v Slovenijo letos poleti se je s pridobljenem znanjem in veščinami lahko tudi zaposlila na Institutu Jožef Stefan (IJS) na odseku za umetno inteligenco. Bolj kot s statičnimi grafi se ukvarja z interaktivno vizualizacijo, pove Alenka Guček. »Vizualizirani podatki so orodje za raziskovalca. Na IJS zdaj sodelujemo pri evropskem projektu optimalne napovedi porabe vode. Naši strokovnjaki so razvili algoritme, moja naloga pa je, da oblikujem orodje, da v primerjavi teh podatkov pridobimo uporabne informacije in optimiziramo celoten proces.« Z delom v skupini je zelo zadovoljna.

Še vedno pa sodeluje tudi z Univerzo v Uppsali, za katero zdaj pripravlja izbirni predmet, namenjen izobraževanju doktorskih študentov, da se naučijo predstavljati podatke. »Treba je biti pazljiv, hitro se lahko kakšni pomembni podatki skrijejo v povprečje in tako ne prikazujejo realne slike. Seveda se lahko zgodi napaka, lahko pa se tudi namerno manipulira s prikazi. Vsekakor šele z izkušnjami dobiš pravi občutek za delo s podatki,« pove in doda, da so zelo pomembne podrobnosti.

Veliko možnosti

Kot omenjeno, Alenka Guček se je z družino po šestih letih bivanja na Švedskem – v mestu Uppsala, okoli 60 kilometrov od Stockholma – vrnila v Slovenijo, natančneje v Rimske Toplice. Švedska se marsikomu zdi obljubljena dežela in potrdi, da je država zelo urejena in prijetna za življenje, a ima tudi svoje minuse. »Odlično izkušnjo imam za sabo, sploh če se osredotočim le na znanstveni del. Na univerzi raziskovalcem puščajo potrebno svobodo, a hkrati dajejo dovolj podpore. Za znanost je veliko denarja, imajo programe za uveljavljene raziskovalce, ogromno pa je tudi možnosti, da četudi si na začetku kariere, si sam poiščeš financiranje. Veliko je bilo sodelovanja, res spodbudno okolje.«

Sprva je na Švedskem nameravala ostati dve leti. »Med delom sem bila tudi na porodniškem dopustu. Vrtci so odlično urejeni. Administracija vsekakor funkcionira, vse je precej enostavno, z digitalnim potrdilom se prijavljaš povsod.« Vseeno pa sta se s partnerjem odločila, da se vrneta v Slovenijo. »Pretehtala je širša družina, tudi kvaliteta življenja. Kljub odlični izkušnji si v tujini tujec. Želela sva se vrniti, preden gresta otroka v šolo.«