Neraziskana bolezen, pri kateri izgubimo besede

Afazija je uničujoča diagnoza, ki vpliva na sposobnost govorjenja ali razumevanja jezika. Nastane zaradi poškodbe dela možganov, ki nadzoruje jezik, pogosto pa se razvije zaradi možganske kapi, možganskega tumorja ali nevrodegenerativne bolezni, kot je alzheimerjeva.

Ta dokaj neznana bolezen naj bi vsako leto prizadela okoli 300.000 Evropejcev. Nedavno je nanjo opozoril ameriški igralec Bruce Willis, ki je sporočil, da so mu jo diagnosticirali, in je zato napovedal upokojitev.

»Nezmožnost sporazumevanja je lahko uničujoča. Nekega dne se zbudite in ugotovite, da ste delno izgubili sposobnost govora oziroma razumevanja,« pravi dr. Nicoletta Biondo, psiholingvistka s kalifornijske univerze v Berkeleyju. »Čeprav je afazija še precej neraziskano področje, vendarle poteka več novih raziskav. Upamo, da bomo na podlagi teh lahko bolje razumeli delovanje jezikovnega sistema in tako zagotovili znanstveno podlago za terapije, ki bodo obolelim omogočile boljšo kakovost življenja.«

Poškodba kateregakoli dela možganov, ki omogoča jezikovno izražanje, lahko povzroči afazijo. Simptomi so odvisni od lokacije in obsega poškodbe.

Nekateri ljudje z afazijo se na primer ne morejo spomniti besede pomaranča. Drugi besedo pomaranča lahko napišejo, a je ne znajo prebrati. Spet tretji namesto pomaranča rečejo jabolko in so prepričani, da imajo prav. Nekateri pa poskušajo izgovoriti besedo pomaranča, vendar zvok, ki ga ustvarijo, ni podoben tej besedi. Lahko se tudi zgodi, da oseba z afazijo ne more ponoviti besede pomaranča, potem ko jo je slišala, nekateri oboleli pa preprosto ne razumejo njenega pomena.

Različne oblike bolezni

»Z boljšimi diagnostičnimi orodji bomo lahko ugotovili, za katero podvrsto afazije oseba trpi, zdravniki pa bodo lahko paciente usmerili v ustrezno terapijo, ne da bi pri tem izgubljali čas,« je povedal dr. Seçkin Arslan, nevrolingvist, ki vodi raziskovalni projekt ProResA, katerega cilj je bolje razumeti povezavo med uporabo zaimkov in afazijo. »Trenutno ni načina, da bi afazijo ustavili, na voljo pa so terapije, s katerimi lahko jezikovne sposobnosti ohranimo dlje časa.«

Primarna progresivna afazija (PPA) je razmeroma redka oblika te bolezni, vendar postaja vse pogostejša pri starajoči se populaciji. Največkrat jo povzročita možganska kap ali progresivna degeneracija možganov. Osebe s PPA pogosto nenavadno uporabljajo zaimke (besede, kot so ti, ona in ono), saj namesto da bi izrekle ime osebe ali predmeta, izberejo splošni zaimek.

»Pravilna raba zaimkov je lahko težavna, saj zahteva dobro delovanje spomina. Ko slišite samostalnik ali ime, morate znova aktivirati spominsko sled do stvari ali osebe, o kateri govorite,« je dejal dr. Arslan in dodal: »Zaimki resda niso najpomembnejši vidik slovnice, vendar so majhna podrobnost, s katero lahko preverimo, kako je neka bolezen ali kap vplivala na splošne jezikovne sposobnosti.«

Ekipa projekta ProResA si prizadeva bolje razumeti markerje afazije in razviti orodja, ki bodo omogočila hitrejšo diagnozo. Z njimi bo mogoče napovedati, pri kom se bo afazija razvila, še preden se pojavijo očitni znaki bolezni, prav tako bo mogoče zgodnejše prepoznavanje degenerativnih možganskih obolenj, kot je alzheimerjeva bolezen.

Do nedavnega so bili standardni mednarodni testi za diagnosticiranje in oceno afazije na voljo le v angleščini, kar je onemogočalo ugotavljanje oziroma primerjanje, koliko je te bolezni v posameznih državah. Združenja strokovnjakov, ki izvajajo preizkušanje, financira ga EU, in njihovi mednarodni sodelavci so standardna orodja za ocenjevanje afazije prilagodili v 15 jezikih.

Poškodba kateregakoli dela možganov, ki omogoča jezikovno izražanje, lahko povzroči afazijo. Bolezen se pogosto pojavi po možganski kapi. FOTO: Shutterstock

Premikanje pogleda

Po novem bolezen proučujejo tudi s tehnologijo sledenja očem. Ta se je že izkazala za uporabno pri diagnosticiranju demence. Pri ljudeh, ki zbolijo za alzheimerjevo boleznijo, se znaki motenj pri premikanju pogleda običajno pokažejo, še preden se pojavijo kognitivni simptomi.

Udeleženci sodelujejo v tako imenovani »paradigmi vizualnega sveta«, ko poslušajo vrsto stavkov in si ob tem ogledujejo slike na računalniškem zaslonu. Kadar se izgovorjena beseda in slika ujemata, udeleženec klikne z miško. Žarek infrardeče kamere je usmerjen v oči udeleženca, kar omogoča sledenje mežikanju in gibanju njegovega pogleda. Kamera beleži, kdaj oseba gleda na zaslon in kako dolgo. Natančnost vsake osredotočenosti oči, čas, potreben za analizo slike, in hitrost klika z miško se zabeležijo.

»Če nam bo s spremljanjem pogleda med obdelovanjem besed sčasoma uspelo razviti podatkovno zbirko oseb s PPA, bomo imeli pri ljudeh z lažjo obliko demence, pri katerih se bo kasneje razvila afazija, dobro orodje za napovedovanje,« je dejal dr. Arslan.

Poškodbe možganov

Poseben del projekta ProResA se osredotoča na uporabo slikanja z magnetno resonanco (MRI) za odkrivanje tistih delov možganov, ki ne delujejo pravilno. Raziskovalci bodo izdelali podroben zemljevid možganskih poškodb in njihove povezave s posebnimi vrstami jezikovnih motenj. T.I.M.E. je še en evropski projekt, ki vključuje magnetno resonanco. Dr. Nicoletta Biondo, ki ga vodi, se osredotoča na prepoznavanje možganskih območij in mrež, ki povzročajo časovne okvare pri dojemanju.

Nekateri ljudje z afazijo namreč govorijo »telegrafsko«, pri čemer uporabljajo stavke brez glagolov, zato dogodki niso postavljeni v ustrezen čas. Dr. Biondo je pojasnila: »Z glagolom, ki je osrednji člen stavka in sporoča pomembne informacije, povezane s časom, je mogoče zelo veliko povedati. Ko pa nekdo reče le 'jaz zajtrk', ne vemo, ali se je to zgodilo v preteklosti, ali se bo zgodilo v prihodnosti ali pa se dogaja zdaj.«

Vzrokov za tako motnjo ne poznajo veliko, čeprav nekateri menijo, da težava ni zgolj jezikovna, ampak je povezana z oteženo predstavo o dogodkih, ki se ne dogajajo v sedanjosti.

Dr. Biondo bo pacientom v študiji dala preproste naloge (na primer razvrščanje fotografij znanih osebnosti glede na njihovo starost) in rezultate primerjala s slikami možganov, ki pokažejo natančno lokacijo poškodbe. »Ko bomo bolje razumeli, kaj se v resnici dogaja, bomo lahko poskusili ljudem pomagati bolj smiselno, na primer s praktičnimi načini za usposabljanje možganov, da si opomorejo ali povrnejo izgubljeno.«

–––

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.