»Nebo je presekalo na dva dela. Zemlja se je tresla«

30. junij 1908 ob 7:17. Nad reko Tunguška v osrednji Sibiriji je jutranje nebo razparala ognjena krogla in močna eksplozija. Udarni val je zravnal 2000 kvadratnih kilometrov sibirskega gozda. Izruvalo je 80 milijonov dreves. Dogodek, okoli katerega se še danes odvijajo znanstvene debate, kaj je takrat priletelo iz vesolja, hkrati pa se spletajo številne teorije zarot, ni terjal smrtnih žrtev (nekatera poročila sicer navajajo, da je enega lovca ubilo, ko ga je odneslo v drevo, je pa ubilo na tisoče živali, predvsem jelenov), saj je odročno območje neposeljeno.

Udarni val je razbil okna v več kot 60 kilometrov oddaljenem mestu. Prebivalcem je spodneslo tla pod nogami, čutiti je bilo toploto eksplozije. Nato je bilo slišati bobnenje, ki se je širilo do 800 kilometrov daleč. Tla so se tresla po vsej Sibiriji, seizmografi so drhtenje zabeležili tudi v Angliji in še več ur so ljudje na nebu opazovali nenavadno bleščanje.

»Nebo je presekalo na dva dela. Visoko nad gozdom je bilo nebo prekrito z ognjem. Takrat se je slišal pok, nato je sledil hrup, kot da bi padalo kamenje z neba, ali pa kot da bi streljali. Zemlja se je tresla,« je dejala ena izmed prič.



Zakaj si znanstveniki še po več kot 100 letih belijo glavo z najmočnejšim zabeleženim padcem »meteorita« v moderni zgodovini? Ker niso zedinjeni, kakšen okoli 40 metrov širok kamen je padel na tla oziroma bolje rečeno je razpadel v zraku. Na tleh namreč niso našli udarnega kraterja ali konkretnega ostanka nebesnega telesa. Je šlo za asteroid ali komet (glavna razlika je v sestavi, kometi imajo še veliko ledu, asteroidi pa so le kamenje in kovina)? Tehtnica se bolj nagiba h kometu.



Prva znanstvena odprava je morala kar 19 let čakati, da se je lahko odpravila na kraj katastrofe. Vodil jo je Leonid Kulik, a ostre razmere v neprijazni Sibiriji so jo ustavile. Šele leta 1927 je odpravi, ki jo je znova vodil Kulik, glavni kustos v sanktpeterburškem muzeju za zbirko meteoritov, uspelo priti na točko nič. Bližnji prebivalci, kot so ob 100 obletnici dogodka zapisali pri Nasi, Kuliku (sprva) niso želeli povedati ravno veliko, saj so verjeli, da jih je obiskal bog Ogdi, ki je preklel območje.


 
Če so ljudje ostajali tiho, je bilo toliko bolj zgovorno samo območje. Drevesa so ležala pravokotno na epicenter eksplozije, na sami točki nič so sicer stala še pokonci, a so bila povsem oguljena. Taka drevesa so znova uzrli na kraju še ene izjemne eksplozije - v Hirošimi na Japonskem. Da drevesa sleče, a ne podre, je potreben hiter udarni val, ki odtrga veje, preden bi se z njih sila stekla na samo deblo.

Asteroid ali komet je v atmosfero vstopil s hitrostjo okoli 53.900 kilometrov na uro. Ob hitrem padcu se je 99.790 ton težak kamen segrel na 24.700 stopinj Celzija. Ob kombinaciji pritiska in vročine je kamen eksplodiral tik nad tlemi, okoli šest do deset kilometrov visoko v zraku. Ob tem se je sprostila energija enaka 185 atomskim bombam, kakršno so odvrgli na Hirošimo. Zato ni kraterja, ker je kamen večinoma razpadel. Ruski znanstveniki se prav zaradi načina razpada nagibajo, da je šlo za komet, ker vsebujejo več ledu in je popolni razpad bolj možen kot pri kompaktnem asteroidu. Strokovnjaki še ocenjujejo, da takšni kamni lahko zaidejo v našo atmosfero enkrat na 300 let.

​Asteroidi so realna grožnja

 
Da so vesoljski kamni lahko še kako nevarni, nas je nazadnje spomnil superbolid nad ruskim Čeljabinskom. 15. februarja 2013 je meteor razsvetlil nebo kot Sonce. Ob hitrosti 60.000 do 69.000 kilometrov na uro je 20-metrski kamen s težo od 12.000 do 13.000 ton eksplodiral na višini okoli 30 kilometrov nad tlemi. Sprostila se je energija ekvivalentna 26 do 33 atomskih bomb. Več kot 7200 stavb je bilo poškodovanih ob udarnem valu, ki je razbijal šipe, razkrival strehe in podobno. Drobci razbitin so poškodovali okoli 1500 ljudi. K sreči ni nihče umrl. Strokovnjaki so ostanke asteroida tudi našli.




 
Nasa je junija letos predstavila posodobljene reakcijske načrte v primeru trka asteroida. Pri ameriških oblasteh mirijo, da je le malo možnosti za tak dogodek, a posledice bi bile lahko katastrofalne, zato je odzivna strategija nujna. Poleg pozornejšega spremljanja neba za morebitnimi nevarnimi kamni in izboljšanega mednarodnega sodelovanja v primeru katastrofe, razvijajo tudi tehnologijo, s katero bi lahko že daleč od Zemlje spremenili pot asteroidov (ne, načrti ne vključujejo Brucea Willisa, ki s herojskim dejanjem v zadnjem trenutku reši Zemljo).
 
Predvidoma 2021 bo Nasa izstrelila sondo Dart, ki bo poletela proti binarnemu asteroidu Didymos, ga dosegla in s trčenjem skušala spremeniti njegovo smer. K istemu sistemu (okoli 780-metrskega Didymosa kroži 160-metrska »lunica« Didymoon) bo poletela in ga dosegla v letu 2026 tudi sonda Hera Evropske vesoljske agencije. Tudi sicer je kar nekaj misij, ki se osredotočajo na asteroide - japonska Hajabusa2 je že pri Rjuguju, Nasin OSIRIS-REx bo zdaj zdaj pri Bennuju, pred leti je Esina Rosetta obiskala komet 67P Čurjumov-Gerasimenko.


 
Ne le, da so asteroidi potencialna nevarnost, so tudi potencialna gospodarska dejavnost. Asteroidi in kometi so namreč ostanki gradnikov Osončja in na njih je bogastvo virov in številni si že manejo roke …