Nebesni spektakel Lune in Marsa

Vremenoslovci tudi za jutrišnji večer napovedujejo oblake in nevihte, veliko pa nas upa, da se bodo tokrat oblaki razgrnili kot zavesa in nam omogočili neoviran pogled na oder z milijardami lučk. Vesolje namreč pripravlja predstavo, ki je ne kaže zamuditi. V glavnih vlogah pa Luna, ki bo popolnoma mrknila, in Mars, ki bo navidezno največji po letu 2003.



Lunin mrk navadno nastopi dvakrat na leto, ko se Sonce, Zemlja, ki je na sredini, in Luna poravnajo v ravno linijo (kar v angleščini označujejo z besedo syzygy). Poznamo več oblik: ko Luna zaide v Zemljino senco le delno, lahko opazujemo delni mrk, spet drugič zaide samo v polsenco – polsenčni mrk je težko opaziti, saj naš naravni satelit izgubi le malo svetlosti, najlepši pa so seveda popolni mrki, ko se Luna skrije v senco in se obarva rdečkasto, v čemer so nekoč ljudje videli zlovešče napovedi, a o njeni barvi nekoliko kasneje.

Najdaljši v tem stoletju

Mrk v noči s 27. na 28. julij bo prav poseben, saj bo prvi po 28. septembru 2015, viden iz Evrope, in najdaljši v tem stoletju. Razloga sta dva, pojasnjuje Igor Žiberna, predstojnik oddelka za geografijo na mariborski filozofski fakulteti in predsednik astronomskega društva Orion: »Luna bo v maksimumu mrka blizu padnega vozla in bo potovala skoraj skozi težišče Zemljine sence, kar pomeni, da bo ubirala najdaljšo pot – središče Lune potuje manj kakor 750 kilometrov severno od središča sence. Kako globoko zaide Luna v Zemljino senco oziroma kolikšen delež njenega premera se znajde v senci, označimo z magnitudo mrka. Če je ta 1,0 ali 100 odstotkov, potem je Luna v celoti v Zemljini senci. Takrat govorimo o popolnem mrku. Magnituda bo tokrat kar 1,614, kar je zelo blizu magnitudi 1,821, ki bi označevala samo težišče.«



Drugi razlog pa tiči v tem, da je julijska polna luna tako imenovana mikroluna, torej nasprotje superlune, ko je videti večja in svetlejša. »Lunina orbita je eliptična in se na poti okoli Zemlje znajde v točki, ko je od nas najbolj oddaljena – v odzemlju ali apogeju; točko, ko nam je najbližje, imenujemo prizemlje ali perigej. V apogeju se bo Luna znašla v petek ob 7.45, ko bo od nas oddaljena 406.227 kilometrov (v povprečju je od Zemlje oddaljena 384.400 kilometrov, v povprečnem perigeju se nam lahko približa na 363.000 kilometrov; apogej in perigej se spreminjata in tako je lahko razdalja v perigeju še nekoliko manjša, v apogeju pa večja). Skozi senco bo tako potovalo navidezno manjše telo – zorno polje v apogeju je 29,4 ločne minute, v perigeju pa 33,4 – zato bo mrk še nekoliko daljši.«

Popolni mrk bo dolg kar uro in 43 minut, skupaj z delnim mrkom bo predstava trajala tri ure, 54 minut in 32 sekund, če dodamo še »nevidni del«, ko Luna potuje skozi polsenco, pa šest ur in 13 minut.

Kako krvava bo luna?

Luna ob mrku ne izgine povsem; še več, obarva se značilno opečnato rdeče, zato ji pravimo krvava luna. Del sončne svetlobe jo namreč vseeno doseže, a Zemljina atmosfera do nje spusti le rdeči spekter, modro in drugo svetlobo pa absorbira ali razprši.
»Stopnje obarvanosti so različne, odvisne pa so od sestave atmosfere. Bolj ko je onesnažena s prašnimi delci in drugimi onesnaževali, temnejša je videti,« pove Žiberna in doda, da stopnjo obarvanosti opisuje Danjonova lestvica. S stopnjo nič označujejo zelo temen mrk, ko je luna skoraj nevidna, pri stopnji ena je obarvana rjavo, podrobnosti na površju so težko razločljive, pri stopnji dve je rjaste barve, a je rob že svetlejši, s trojko označujejo tipično opečnato barvo, rob je rumenkast, s štirico pa zelo svetlo, bakreno barvo lune. »Ko so pred leti bruhali islandski vulkani, je bila luna ob mrku komaj vidna, podobno je bilo tudi ob izbruhu vulkana Pinatubu leta 1991,« navede Žiberna. Opozori še, naj bodo opazovalci pozorni na trenutke, ko luna ali zahaja ali izhaja iz sence, saj se takrat rob obarva modrikasto do sivo. »Tudi za to je odgovorna Zemljina atmosfera, in sicer stratosfera, kjer ozon intenzivneje vpija rdečo, a prepušča modro barvo.« Zelo prijetno je opazovati tudi, kako se ob temnenju lune na nebu znova pojavijo zvezde, ki jih svetlost polno vidnega naravnega satelita sicer zabriše.

Zakaj mrka ni vsak mesec?

Ko nastopi polna luna, so omenjena nebesna telesa v tako imenovani opoziciji, torej Sonce in opazovano nebesno telo si stojita nasproti glede na izbrano nebesno telo, v našem primeru je to Zemlja. Luna je v opoziciji vsaj enkrat na mesec in takrat jo lahko opazujemo kot polno luno. Če bi bili orbiti Zemlje in Lune v isti ravni, bi tako vsak mesec imeli lunin in sončev mrk. Toda Lunina je za pet stopinj nagnjena glede na orbito Zemlje okoli Sonca. Navadno dvakrat na leto se sekata, in če polna luna nastopi blizu ali celo v samem (dvižnem ali padnem) vozlu, se zgodi eden izmed mrkov. Mrki vedno pridejo v paru ali celo v trojicah, pred tokratnim luninim mrkom je 13. julija nastopil delni sončni mrk, sledi mu še delni sončni mrk 11. avgusta, ki pa pri nas ni viden.

Še ena rdeča pika

Da bo noč res posebna, bo poskrbel še Mars, ki je trenutno eno najsvetlejših nebesnih teles na nočnem nebu; prepoznamo ga po rdečkastem siju. V isti noči bo, tako kot Luna, Mars v opoziciji. Čas, ko je nebesno telo, gledano z Zemlje, v opoziciji – na nasprotni strani kot naša zvezda, je najbolj primeren za opazovanje izbranega planeta, asteroida … Nebesno telo je navidezno celo noč na nebu. Notranja planeta, Merkur in Venera, nista nikoli v opoziciji in ju tako vedno lahko opazujemo le ob vzhajanju ali zahajanju sonca, nikoli pa vso noč.

Mars nikakor ne bo tako velik kot luna, kakor trdi sporočilo, ki se že od leta 2003 širi po spletu, prav tako ne bo imel posebnega vpliva na Zemljo. Za natančnejše opazovanje značilnosti na planetu je potreben tudi boljši teleskop, poleg tega na Marsu že nekaj tednov divja peščeni vihar, ki pred našimi očmi skriva površje.

Opozicija Marsa nastopi vsakih 26 mesecev. Zemlja je bližje Soncu, zato je hitrejša in dvakrat zaokroži okoli naše zvezde, medtem pa Mars naredi le en krog. Tako sta planeta sem ter tja ravno na nasprotnih straneh, spet drugič se ujameta, da si sledijo Sonce, Zemlja in Mars, in se približata, ker pa sta orbiti eliptični, se razmik razlikuje od opozicije do opozicije. Na vsakih 15 ali 17 let se ta poravnava zgodi v nekaj tednih, ko je Mars najbližje Soncu (v prisončju ali periheliju), takrat je tudi najbližje Zemlji. V idealnem scenariju bi se Mars in Zemlja najbolj približala, ko bi bil Mars v periheliju, Zemlja pa v odsončju ali afeliju, torej najdlje od Sonca. V tem primeru bi bilo med njima le 54,6 milijona kilometrov, kar je tudi najmanjša možna razdalja. Letos je bila Zemlja v odsončju 6. julija. Svoje dodajo še gravitacijske sile drugih planetov, ki vseskozi nekoliko spreminjajo obliko orbit, zlasti Jupiter ima močan vpliv na Marsovo, prav tako pa Zemljina in Marsova orbita ne ležita na isti ravni, ampak sta nekoliko nagnjeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na to, kako močno se približata.



»Ekscentričnost Marsove orbite je bistveno večja od Zemljine, če bi bila ekscentričnost 0, potem bi govorili o krogu. Stopnja ekscentričnosti Zemljine orbite je 0,0167, Marsove pa 0,0934, kar pomeni, da so razdalje med prisončjem in odsončjem bistveno večje v primerjavi z našim planetom. Ko je Mars Soncu najbližje, je od njega oddaljen okoli 206,7 milijona kilometrov, v najbolj oddaljeni točki pa kar 249,2 milijona, razlika je torej 42,5 milijona kilometrov. Zemlja na drugi strani je v prisončju oddaljena okoli 147 milijonov kilometrov, v odsončju okoli 152 milijonov, razlika je pet milijonov kilometrov,« razloži Žiberna. Čeprav bi pričakovali, da si bosta planeta najbližje, ko je med njima kot 180 stopinj, še doda, se planeta najbolj približata nekaj dni kasneje, in sicer 31. julija, na kar seveda znova vpliva oblika orbite.

Sedemindvajsetega avgusta 2003 sta si bila najbližje v skoraj 60.000 letih. Takrat je bila razdalja med planetoma le 55,8 milijona kilometrov, po navedbah Nase bo ta rekord zdržal do 28. avgusta 2287. Za primerjavo naj navedemo, da sta Zemlja in Mars lahko oddaljena kar 401 milijon kilometrov, v povprečju pa okoli 225 milijonov kilometrov. Letos pa bo torej razdalja vsega 57,6 milijona kilometrov, še nekoliko bližje si bosta 11. septembra 2035.

Če ste zadnje tedne pogledovali v nočno nebo, ste lahko opazili, kako se je rdečkasta »zvezdica« počasi navidezno večala in postajala svetlejša. »Navidezni premer Marsa bo večji, in sicer bo znašal dobrih 24,31 ločne sekunde, po 31. juliju pa se bo začel hitro zmanjševati, 31. avgusta bo zorno polje 20,89 ločne sekunde,« našteje Žiberna. Venera, ki je vidna zvečer na zahodu, ostaja najsvetlejši planet na nočnem nebu, saj ima sij –4,1, Marsova magnituda je –2,8, sledi Jupiter z –2,2, svetel je tudi Saturn, ki pa ima magnitudo +0,1.

Peščeni vihar pokvaril opazovanje

Mars, ki ga, kot že omenjeno, prepoznamo po rdečkastem siju, lahko vidimo s prostim očesom, na začetku noči pogled uprite nizko na jugovzhodno obzorje. »Za resno opazovanje površja Marsa potrebujemo vsaj 15- do 20-centimetrski teleskop in tudi dobre opazovalne razmere,« poudarja Matej Mihelčič, spletni urednik pri astronomski reviji Spika. »K dobrim opazovalnim rezultatom bodo pripomogle opazovalne izkušnje in potrpežljivost. Samo bežen pogled skozi teleskop nas bo namreč prej razočaral kot pa navdušil. Če boste Mars opazovali na kakšnem javnem opazovanju, se opazovanju posvetite,« še svetuje.

A s še tako dobrim teleskopom bo videti bore malo površja, saj na Marsu divja vsesplošen prašni vihar. »Da gre res za velika prostranstva, priča dejstvo, da če bi tak vihar divjal na Zemlji, bi prekril vso Severno Ameriko in Rusijo. Ko se na Marsu razbesnijo takšni viharji, opazovanje površinskih podrobnosti na planetu skozi teleskop skorajda ni mogoče. Tu in tam lahko zaslutimo kakšno temnejšo liso in morda polarno kapo, to je pa tudi vse. Če se bo vihar umiril, pa bodo resni opazovalci lahko videli veliko zanimivih površinskih podrobnosti,« pravi Mihelčič.



Vendar nič ne kaže na umiritev razmer. Prašni vihar, ki je vzniknil konec maja in se sredi junija razvil v vsesplošno neurje, je na planetu zastrl tudi sončno svetlobo, kar je slaba novica za Nasin rover Opportunity, saj prek solarnih panelov polni svoje baterije. Starosta med roverji je tako od junija v hibernaciji. Pri Nasi so sicer optimistični, da se bo skoraj petnajstletno robotsko vozilo prebudilo, kajti prah deluje tudi kot atmosferski izolator, nočne temperature pa niso tako nizke kot navadno in trenutne bi rover lahko prenesel.

Pri evropski vesoljski agenciji Esa pojasnjujejo, da peščeni viharji redno divjajo med poletjem na južni polobli, ko je Mars bližje Soncu. Več sončnega obsevanja povzroča večje temperaturne razpone med dnevom in nočjo in tako zračne mase hitreje zaokrožijo in s tal pobirajo prašne delce. Viharji na Marsu so osupljivi, tako na pogled kot po moči in trajanju, so pa manj uničujoči v primerjavi z našimi orkani. Na Marsu, ki ima precej tanjšo atmosfero kot naš planet, je namreč nižji zračni pritisk in vetrovi navadno dosegajo le polovične hitrosti vetrov na Zemlji.



O vremenskih pojavih na četrtem kamnu od Sonca sicer še marsičesa ne vemo, zato je trenutno dogajanje za znanstvenike edinstvena priložnost. V raziskovanje je vpetih kar pet Nasinih in Esinih orbiterjev in Nasin rover na planetu Curiosity, ki mu pomanjkanje sončne svetlobe ne povzroča sivih las, saj deluje na jedrski pogon. Pri Nasi menijo, da bi se lahko vihar umiril šele čez nekaj tednov ali celo mesecev.

Opazovanje mogoče tudi v mestih

Luno in planete zaradi svetlosti lahko brez večjih težav opazujemo tudi iz urbanega okolja, kljub svetlobnemu onesnaževanju, ki postaja hud problem, opozori Mihelčič. Mars poiščite na jugovzhodnem, južnem in jugozahodnem delu neba (odvisno od dela noči), rdeča pikica se sveti nekoliko pod Luno. Za opazovanje luninega mrka, v nasprotju s sončnim, ne potrebujete posebne opreme.

»Takšni nebesni pojavi so vedno priložnost za fotografe, vendar priporočam, da se med opazovanjem udobno namestite in uživate v predstavi narave, tehniko pa pustite doma. Najlepšo fotografijo bodo naredile naše oči in spomin bo tako resnično nepozaben,« sklene Mihelčič.