»Ne iščite nasvetov, pač pa delajte, kar vas zanima«

Kratek obisk ene najbolj znamenitih Nobelovih nagrajenk za kemijo, 79-letne Izraelke Ade Jonat v Ljubljani je bil zaradi letalskih zamud še krajši od načrtovanega. Namesto v sredo popoldne je k nam prispela šele pozno zvečer in se po 16 urah že odpravila naprej. Vmes pa se je udeležila 2. simpozija Janka Jamnika za mlade znanstvenike na Kemijskem inštitutu in nato v Preglovem kolokviju v rekordno zasedeni veliki predavalnici predstavila svojo dvajsetletno pot do odkritja tridimenzionalne strukture ribosoma, pa tudi zaplete v sedanji raziskavi, o tem, kako premagati čedalje večjo odpornost proti antibiotikom.

Zaradi skrajšanega obiska v Ljubljani predavanju in pogovoru z raziskovalci ni namenila nič manj časa, se je pa bistveno skrčil čas, namenjen novinarjem. A kot je nekajkrat omenila med predavanjem, je vse od otroških let delala hitro (že pri enajstih letih se je zaradi očetove smrti morala lotiti različnih del, da je materi pomagala vzdrževati družino in si omogočila šolanje), prav tako pozneje v raziskovanju ni nikoli omahovala, zato je tudi premor za kavo hitro opravila in preostanek odmora namenila skupnemu pogovoru za Delovo Znanost in Val 202.



Pogovor je tekel hitro, Ada Jonat je hitro opravila z vprašanji, ki se ji niso zdela bistvena za njeno raziskovalno delo in obisk v Ljubljani, predvsem tistimi o morebitni zapostavljenosti žensk v znanosti, ki so se letos razplamtela celo ob podelitvi Nobelovih nagrad. Kot prva nagrajenka med desetimi Nobelovimi nagrajenci iz Izraela, kot prva Nobelova nagrajenka za znanost na Bližnjem vzhodu, kot 16. Nobelova nagrajenka za znanost na svetu in kot četrta Nobelova nagrajenka za kemijo, ki je to ugledno nagrado za leto 2009 prejela kar 45 let po tistem, ko je bila podeljena zadnji znanstvenici pred njo, je vprašanje o morebitni zapostavljenosti žensk pri teh nagradah prekinila z besedami: »Pet let po ustanovitvi Nobelovih nagrad za kemijo je nagrado prejela ženska, Marie Curie, in potem jo je čez nekaj let dobila še enkrat, skupaj s hčerjo Irène Joliot-Curie. Ne gre za zapostavljanje dosežkov znanstvenic, pač pa so (bile) ženske manj zainteresirane, da bi imele glavno vlogo in bile pripravljene prevzeti s tem povezano večjo odgovornost. Lahko je kriviti okolje, da ne daje dovolj podpore, toda v resnici je dejavnikov več. Ženske so po naravi pogosto manj tekmovalne, pogosto pa svoj čas namenijo drugim zadevam, bodisi po lastni izbiri ali ker drugače ne gre. V fiziologiji in medicini je več nobelovk, tam ni bilo 45-letnega razmika med podelitvama nagrade ženski. Morda je to področje, povezano s počutjem in zdravjem ljudi, bližje zanimanju žensk.«
 

Problemi v znanosti so enaki za moške in ženske

Enako kratka je bila v odgovoru na vprašanje, kako spodbuditi ženske, da bi se podale v znanost in v njej vztrajale: »O tem ne premišljujem in tudi ne bi delila nasvetov. Človek lahko naredi oziroma mora narediti, moški ali ženska, kar se mu zdi zanimivo, kar vzbuja v njem radovednost in željo po raziskovanju, ne pa, kar bi jaz svetovala. Moj nasvet ženskam, pa tudi moškim: ne iščite nasvetov, pač pa delajte, kar sami čutite, da vas zanima, in za kar presodite, da boste lahko tudi naredili.«

Torej ščepec racionalne presoje, ki sodeč po njenem predavanju in sodeč po biografiji, ki jo je ob podelitvi Nobelove nagrade leta 2009 sama napisala, nje same v raziskovalni želji ni ustavila. »Ko sem začela pot v raziskovanju, nisem mislila na to, ali mi bo uspelo in kam me bo pripeljala. Vsak korak mi je bil zanimiv. Moja pot do odkritja je bila dolga, mnogi so mi govorili, da sem sanjačica, da tega ni mogoče odkriti, ali se mi celo posmehovali. Toda to me ni ustavilo. Niti takrat ne, ko sem mislila, da sem priplezala na vrh Mt. Everesta, pa sem tam pred seboj zagledala nov, še višji vrh.«

Ali je kot ženska v moškem svetu znanosti in rentgenske kriokristalografije bíla veliko bitk? »Veliko jih je bilo, vendar ne zato, ker sem ženska, ampak ker je bil moj projekt tako zapleten. Tudi moški so na mojem področju bíli ​bitke, še večje kot jaz. Nisem imela časa misliti na to, kaj je žensko in kaj je moško, imela sem svoje življenje, družino, prijatelje … Nisem čutila prikrajšanja, ker sem ženska. Morda nisem bila dovolj občutljiva; zanimali so me samo ribosomi.«
 

»Vedno sem si želela biti pisateljica. Porajalo se mi je veliko misli, ki sem jih želela prenesti na papir, a žal nikoli nisem imela časa.«

Namesto knjige Nobelova nagrada

Ribosomi, mali delci celic v vseh živih bitjih, ki skrbijo za proizvodnjo beljakovin in zato brez njih ne bi bilo življenja, so jo zanimali, ko večina ljudi sploh še ni slišala zanje, tisti, ki so, pa niso razumeli, kako delujejo. Že ko se je vrnila s podoktorskega študija v ZDA, so jo zaradi svoje skrivnosti povsem prevzeli. Na vprašanje, kdaj v karieri je najbolj uživala, je namreč odgovorila: »Beseda kariera me nikoli ni zanimala. Zanimal me je svet ribosomov.« Dodala je, da se je namuznila ob temi prvega predavanja na srečanju na Kemijskem inštitutu, namenjenega mladim v znanosti, ki je govorilo o tem, kako biti uspešen. »Nikoli nisem razmišljala, kako biti uspešna. Razmišljala sem, kako priti ribosomom do dna.«

Torej je bila povsem zavzeta za znanost? »Da, pri delu. Sicer pa sem imela svoje življenje, družino, hči, uživala sem v plavanju … V bistvu sem si vedno želela biti pisateljica. Porajalo se mi je veliko misli, ki sem jih želela prenesti na papir, a žal nisem nikoli imela časa.«

Kateri temi v znanstveni fantastiki pa bi se posvetila? »Ne bi pisala o znanstveni fantastiki, ampak o vsem, o ljubezni, o razvoju občutkov, o življenju na splošno, z nesrečami in dosežki, fantazijami in pričakovanji.«
 

Razlike v raziskovalnih okoljih

Dr. Jonatova, po starših poljskega rodu in po očetu, izraelskem pionirju, privržena Izraelu, je delala v različnih okoljih: v Izraelu, v ZDA, v Nemčiji, kjer je več let vodila raziskovalno skupino. Kakšne so bile razlike v teh okoljih, kar zadeva znanstveno raziskovanje?

»Uživala sem v njih, jih uporabila v svoj prid. Nemci so disciplinirani, hočejo imeti navodila, ki jih upoštevajo, ustvarijo pa si tudi svoje prepričanje in ga razvijajo. Izraelci si za vse to ne vzamejo časa – skočijo v problem, preden ga povsem premislijo. Američani pa zelo spoštujejo in dosledno upoštevajo pravila. Med temi tremi pristopi sem našla svojega in se dobro znašla. Tudi zdaj imam v svoji delovni skupini več znanstvenikov iz drugih okolij, Indijce, Kitajce, tudi Hrvata, žal pa še nikogar iz Slovenije.« Kot je še povedala, je v osemdesetih letih prav Ljubljana imela to čast, da je na takratnem biokemijskem kongresu znanstvenikom prvič sporočila, da ji je uspelo najti dolgo iskani tunel – prehod v ribosomu, skozi katerega prihajajo informacije RNK.

Profesorica je kljub vstopu v 80. leto še vedno dejavna v znanstvenem raziskovanju. Ta privilegij je zasluga Nobelove nagrade. »Tudi v drugih državah ljudem v mojih letih omogočajo, da delajo naprej, če so Nobelovi nagrajenci,« je omenila v pogovoru.
 

Bakterije so pametnejše od nas

Ribosomi jo še naprej zanimajo. »Zanimali me bodo, dokler bodo v zvezi z njimi glede strukture in delovanja še nerešena vprašanja. Na primer, kako ustaviti njihovo delovanje, kar je pomembno za razvoj antibiotikov.«

Na predavanju je posebej opozorila na problem odpornosti bakterij proti antibiotikom in izrazila obžalovanje, da velike farmacevtske družbe raje razvijajo druga zdravila, predvsem donosna za kronične bolezni, razvoju antibiotikov, ki bi delovali proti čedalje večjemu številu odpornih bakterij, pa se zaradi manjše donosnosti in predvsem zahtevnosti raziskav izogibajo. Ali verjame, da bo njeno raziskovalno delo odprlo pot do rešitve problema odpornosti proti antibiotikom?



»Do rešitve, dokončne rešitve?« je zmajala z glavo. »Bakterije bodo našle pot, da se bodo prilagodile.« So bakterije torej 'pametnejše' od nas? »Vsekakor, vsaj v tem pogledu. Pričakujem, da bomo odpornost bakterij proti antibiotikom naredili manj škodljivo in manj hitro, torej bolj obvladljivo. Bakterije pa se bodo kajpada čez čas tudi na to prilagodile. Toda medtem bomo morda že več vedeli in našli nove rešitve.«

Je poleg rezistentnosti bakterij proti antibiotikom pred znanstveniki kakšen še trši oreh? »Seveda, ne vemo na primer, kako mislimo, kakšen je mehanizem mišljenja, ljubezni, razumevanja, krivde, tudi bolezni. Veliko je vprašanj, na katera znanstveniki ne znamo odgovoriti.«

Znajo pa morda pisatelji. Ali lahko glede na neuresničeno željo, da bi postala pisateljica, pričakujemo vsaj njeno avtobiografijo? »Se že ukvarjam z njo … Uspelo mi je napisati eno stran, in če se bo tako nadaljevala, bom potrebovala več kot 45 let,« se je pošalila ob koncu pogovora.