Konji se prepoznajo v ogledalu

Vprašajte kogarkoli, naj vam našteje najbolj inteligentne živali, pa boste dobili zelo podobne običajne osumljence: šimpanze, delfine, slone, vrane, pse in tu in tam še prašiče. Konji verjetno ne bodo omenjeni niti enkrat. Večino bo torej presenetilo, da imajo očitno tudi konji redko sposobnost samozavedanja. Italijanski raziskovalci so namreč ugotovili, da prepoznajo svoj odsev v ogledalu.

Če pred živali postavimo ogledalo, se ponavadi vedejo socialno – kot da je pred njimi druga žival. Čez čas se umirijo in večina vrst izgubi zanimanje za odsev. Nekatere pa raziskujejo naprej in preizkušajo, kaj se zgodi, ko se premikajo.

Ko socialni odziv izzveni, znanstveniki potegnejo iz rokava preizkus z označevanjem. Živali na del telesa, ki ga bodo lahko videle v ogledalu, narišejo znak in nato opazujejo, ali se ga dotika oziroma se mu posveča dlje kot takrat, ko ni bila označena. Če se to zgodi, sklepajo, da se zaveda, da v ogledalu gleda svoj odsev.

Konji s križci

Raziskave kažejo, da je samoprepoznavanje redko. Če odštejemo primate, je preizkus uspešno opravila le peščica vrst, med njimi štiri med delfini, dve med srakami in azijski sloni. Zdaj pa so se izbrani druščini očitno pridružili še konji. In to ne le nekaj posebno nadarjenih pripadnikov vrste, študija kaže, da bi ugotovitve lahko posplošili kar na vse.

Italijanski znanstveniki Paolo Baragli, Chiara Scopa, Veronica Maglieri in Elisabetta Palagi so v ogradi konjem postavili veliko ogledalo. Ko so se navadili nanj, so opravili dva preizkusa: v prvem so konjem na obe ličnici narisali križec z brezbarvnim gelom, v drugem pa so uporabili barvni gel.

Raziskovalce je zanimalo, ali se bo njihovo vedenje spremenilo, in prav to se je zgodilo. Ko so bili označeni z barvnim gelom, so se pred ogledalom kar petkrat dlje ukvarjali z označbami. Konji so razumeli, da v odsevu vidijo sebe, da je torej oznaka na njihovih ličnicah.
 

Kaj je samozavedanje

Omenjeni preizkus naj bi po sploš­nem prepričanju dokazoval samozavedanje, a prvo vprašanje je že, kaj si predstavljamo pod samozavedanjem, saj gre za zapleteno filozofsko vprašanje.

Ko rečemo, da se nekdo zaveda samega sebe, pogosto menimo, da ima vpogled v svoj um, razmiš­ljanje. Morda ve, kaj si želi, ali pa se zaveda svojih napak. Nekateri raziskovalci menijo, da je prepoznavanje samega sebe povezano z razumevanjem koncepta lastnih psiholoških stanj in uma, a takšno prepričanje ni razširjeno, saj za prepoznavanje svojega odseva, kot kaže, ni potrebno zavedanje o last­nih duševnih stanjih.



Zdi se, da ima samoprepoznavanje več opraviti z zavedanjem lastnega telesa. Seveda se tudi zelo preproste živali zavedajo svojega telesa, tudi tiste, ki ne opravijo preizkusa, a vendar obstajajo različne stopnje zavedanja lastnega telesa.

Nekatera čutila nam omogočajo posebno zavedanje o notranjem telesu. Propriocepcija je sposobnost zaznave položajev delov našega telesa v prostoru. Ko nam to občut­je sporoči, da se držimo sključeno, nam ni treba razmišljati, kdo je ta, ki je sključen – takoj vemo, da smo to mi.

Ogledalo pa nam omogoči, da se telesa zavemo od zunaj. Ko zagledamo svoj odsev, ni samoumevno, da gre za naše lastno telo; to moramo še dojeti. Razumevanje te zunanje objektivne perspektive je torej posebna vrsta samozavedanja, ki jo lahko pripišemo tudi konjem.

Čeprav italijanska raziskava verjetno ne dokazuje, da imajo konji vpogled v svoj um, pa kaže, da sodijo v majhno skupino živali, ki so sposobne o svojem telesu razmišljati objektivno in ga videti od zunaj.

–––
Ali Boyle na Univerzi v Cambridgeu raziskuje vrste inteligence.