Kljunati kiti se sonarja tako prestrašijo, da nasedajo na obale

Znanstveniki že dlje časa vedo, da so nekateri kljunati kiti na obalah nasedli in umrli v agoniji, potem ko so zaslišali zvoke sonarjev, niso pa razumeli, zakaj. V novi raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Proceedings of the Royal Society B, so dognali, da nekateri kiti dobijo dekompresijsko bolezen, s kakršno se soočijo tudi potapljači ob prehitrem dvigu proti površju.

Kiti so v milijonih let evolucije postali popolni potapljači, ko se jim v globinah upočasnita srčni utrip in krvni obtok. Pa vendar niso imuni za strah. Raziskovalci so ugotovili, da se še posebej kljunati kiti vrste Cuvier (Ziphius cavirostris) močno prestrašijo sonarja, ki ga uporablja mornarica. »Ob teh zvokih se tako zelo prestrašijo, da poskušajo čim hitreje odplavati od vira, zato spremenijo vzorce potapljanja,« je za AFP povedala Yara Bernaldo de Quiros s španske univerze Las Palmas de Gran Canaria. »Stresni odziv prepreči normalne potapljaške procese, zato se v njihovih telesih začne nabirati dušik.«

Še posebej občutljivi so na sonarje s frekvenco okoli pet kilohercev, ki so jih razvili v 50. letih prejšnjega stoletja, danes pa jih uporabljajo vojaške ladje ameriške mornarice in zaveznic Nata. V 60. letih prejšnjega stoletja, ko so začeli uporabljati te sonarje, so znanstveniki tudi začeli opažati nenavadne dogodke, ko so kljunati kiti v večjem številu nasedali na obale, predvsem Mediterana. Med 1960 in 2004 so našteli okoli 121 teh dogodkov, vsaj 40 se jih je zgodilo blizu območij, kjer so potekale mornariške aktivnosti.



Eden najbolj množičnih poginov Cuvierjevih kljunatih kitov se je zgodil leta 2002, ko je na obalo Kanarskih otokov v 36 urah nasedlo 14 kitov. Ob obali so potekale Natove vojaške vaje, so navedli v raziskavi. »Po nekaj urah od uporabe sonarja so se živali pojavile na obali,« je povedala raziskovalka. Obdukcija desetih živali je pokazala poškodbe krvnega obtoka, krvavitve v možganih in embolije vitalnih organov, ki so bile podobne posledicam dekompresijske bolezni, ko se v krvi ali pod kožo pojavijo dušikovi mehurčki. Podobno patologijo so našli tudi pri nekaterih drugih poginulih kitih te vrste. Sicer nasedli kiti niso imeli znakov drugih bolezni. Do podobnih ugotovitev so že leta 2003 prišli britanski in španski raziskovalci, ki so o tem poročali v reviji Nature.

»Do zdaj so bili Kanarski otoki pogosto prizorišče atipičnih zgodb o nasedlih kitih. Po uvedbi moratorija se ti dogodki ne dogajajo več,« je še poudarila Yara Bernaldo de Quiros. Moratorij za vojaške vaje velja od leta 2004. Avtorji raziskave pozivajo k podobnim ukrepom na območjih, kjer se pojavljajo kiti.