Kako kul je poslovnež s čelado?

S prehranskima svetovalcema sem razglabljal o pomenu pitja vode v vročih poletnih dneh. Ko sta vprašala, kdaj bo pogovor z njima objavljen v časopisu, sem rahlo osramočen priznal, da ne tako kmalu, ker me prej čaka nekaj pomembnejšega: prispevek o električnih skirojih. »Oh,« sta odvrnila, »popolnoma razumeva. Te čase o njih govorimo nonstop.« In že smo začeli računati, ali se splača najeti skiro za dvokilometrsko vožnjo …

Električni skiroji so trenutno bolj vroča tema od najhujšega vročinskega vala. Kdor v središče Ljubljane zahaja bolj poredko, je letos gotovo opazil razliko v primerjavi s preteklimi poletji: mimo pešcev neslišno švigajo prevozna sredstva, ki smo jih še donedavna imeli za preveč otročja, da bi lahko postala mainstream. A kot pravi znani rek: edina stalnica v življenju so spremembe …

Idealna kombinacija

»Najprej se morate zavedati, da je med vožnjo na električnem skiroju nemogoče biti kul,« je leta 2016 v reviji Wired zapisal novinar David Pierce. Tri leta kasneje v Delovi prilogi Svet kapitala piše: »Kaj je videti še lepše od poslovneža v kravati? Poslovnež v kravati na električnem skiroju, ki svobodno 'skirca' po mestnih ulicah.« Čeprav je zadnji citat uvod v oglasno sporočilo in čeprav bi marsikdo na to vprašanje odgovoril povsem drugače, je sprememba naracije, ki posledično vpliva na miselnost množic, očitna.



Električni skiroji pravzaprav niso nič novega. Že na začetku tretjega tisočletja je na trg prišel njihov »prednik« segway (vozilo na dveh kolesih, ki ju poganjata elektromotorja, med njima pa je plošča, na kateri stoji uporabnik), skiroje brez električnega pogona pa poznamo tako rekoč od nekdaj. Vendar so bila velika kolesa segwaya preveč moteča za tiste, ki so iskali lahko prenosljivo prevozno sredstvo, običajni skiroji pa preveč naporni za tiste, ki so iskali (še) manj utrujajoč način potovanja, kot je vožnja s kolesom.

Nič čudnega, da je kmalu obveljalo, da je električni skiro idealno prevozno sredstvo v urbanem okolju. Tudi Davida Piercea je prepričala »kombinacija uporabnosti, zmogljivosti in prenosljivosti«, s katero se je bistveno skrajšal čas njegovih potovanj po San Franciscu. Poleg tega se na električnem skiroju ne spotite na poti v službo, lahko ga nesete gor in dol po stopnicah, enostavno ga je napolniti. Je prijazen – do okolja. Kaj pa do drugih udeležencev v prometu?

S tem vprašanjem trčimo ob njegovo prvo težavo. Mediji smo letos že večkrat opozorili na problem neurejene zakonodaje v Sloveniji. Po zakonu o pravilih cestnega prometa električni skiro spada med posebna prevozna sredstva, ki ne smejo na cesto. Policija je sporočila, da podatkov o prometnih nesrečah z udeležbo električnih skirojev ne vodi, najpogostejše kršitve pa »so povezane z uporabo nepravilne površine. Globa je od 40 do 500 evrov.« Ponekod po svetu so jih prepovedali tudi na pločnikih, medtem ko pri nas velja ohlapno pravilo, da je treba način in hitrost gibanja prilagoditi razmeram v prometu, njihova hitrost pa ne sme preseči največje hitrosti, s kakršno se lahko gibljejo pešci. O (ne)smiselnosti tega predpisa ne kaže izgubljati besed: mar se s skirojem, kolesom, rolko in podobnimi prevoznimi sredstvi ne vozimo prav zato, ker so hitrejša od hoje?

Prevozno dopolnilo

Čeprav si je električni skiro v Ljubljani že mogoče izposoditi, imajo nekatera podjetja prav zaradi neurejene zakonodaje pomisleke o vstopu na ta trg. Marjan Beltram, izvršni direktor za turizem in storitve mobilnosti v družbi Nomago, je pred nekaj meseci obiskal Lizbono, kjer 16 startupov ponuja vožnjo z električnimi skiroji. »Po moji oceni je tam od 2000 do 5000 skirojev, vendar nisem videl toliko ljudi, ki bi jih uporabljali dovolj, da bi ti startupi lahko preživeli. Tudi mi smo že naredili raziskavo trga in bi se javne izposoje skirojev lahko lotili,« je povedal Beltram. A ker evropska zakonodaja na tem področju še ni urejena, bodo počakali. »Ne ve se, ali bo treba imeti čelado, nejasnosti so glede omejitve hitrosti, na katerih površinah se smejo voziti … Radi bi, da se zadeva stabilizira in ni samo modna muha. Za uporabnike bi bilo sicer najbolj preprosto, če bi bili skiroji, ki jih vidimo kot dodatek na mikropoteh, vključeni v isti sistem, kot ga imamo za kolesa.«



Vendar po sogovornikovih besedah zgolj uvedba skirojev ne bi bila dovolj – ti so lahko kvečjemu dopolnitev drugih storitev mobilnosti, kot sta medkrajevni in mestni potniški promet ter javna izposoja koles. Pri nas to velja predvsem za večja mesta in turistično bolj obiskane kraje. »Poleg tega številni primeri iz Slovenije in tujine jasno kažejo, da je za uspeh katerekoli javne izposoje koles ali skirojev ključno, da je storitev prijazna do uporabnika. Torej mora biti med drugim povezana s preostalimi storitvami mobilnosti, uporabniku pa omogočati enostavno in hitro izposojo z uporabo vseh digitalnih poti.«

Čelada, kaj je to?

Drugo vprašanje je, ali si res želimo po mestu potovati tako lagodno in brez vsakršnega napora. Evropski barometer je predlanskim pokazal, da smo Slovenci v primerjavi z drugimi članicami EU izredno pridni rekreativci. Eno redkih področij, na katerem zaostajamo za evropskim povprečjem, je rekreacija na poti v službo, šolo ali trgovino. Pri nekom, ki najprej osem ur sedi v pisarni, popoldne pa ga čaka tisoč in en opravek, dvajsetminutni sprehod do službe in nazaj že skoraj zadovolji potrebo po rekreaciji. Čeprav so pri tem nekatere ovire (predvsem znojenje), si težko zamislim kaj bolj absurdnega kot varčevati z energijo na poti v službo, nato pa se pritoževati nad sedečim načinom življenja, ki nam kvari zdravje. In iskati odrešitev v skrajnih oblikah rekreacije.



Tretje vprašanje je, ali so električni skiroji prijazni do tistega, ki se z njimi vozi. Ker je to precej novo prevozno sredstvo, je razumljivo, da pri nas ni raziskav o poškodbah, ki nastanejo v nesrečah z njim. Drugače je v ZDA, kjer so se električni skiroji uveljavili najprej. Tamkajšnji center za nadzor in preprečevanje bolezni je lani jeseni 87 dni preiskoval vedenje uporabnikov električnih skirojev v Austinu. V tem času so našteli 936.110 voženj in 271 poškodb. Z drugimi besedami: približno dvajset poškodovanih na sto tisoč voženj. Kar 45 odstotkov nesreč se je končalo s poškodbami glave, od tega 15 odstotkov s hujšimi. Sodeč po podatkih, ki jih navaja spletni portal citylab.com, je težko reči, ali so električni skiroji v mestnem prometu nevarnejši od koles. Nekatere raziskave, denimo iz Portlanda, kažejo, da to ne drži, medtem ko je raziskava v Santa Monici pokazala, da je lani na urgenci končalo 195 kolesarjev in 249 voznikov električnega skiroja.

Vsem raziskavam pa je skupno eno: skoraj nihče, ki se vozi z električnim skirojem, ne nosi čelade. V Austinu je takšnih 99 odstotkov, v Santa Monici 95,6 … Morda bo treba oglasna sporočila po novem začeti takole: »Kaj je videti še lepše od poslovneža v kravati? Poslovnež v kravati na električnem skiroju s čelado na glavi.«