Kako bo konec vsega? Da, čisto vsega ...

O nekaterih koncih radi razmišljamo, denimo o koncu delovnega dneva. O drugih malce s strahom, na primer, kdaj in kako se bo končalo naše življenje. Radi se zatopimo tudi v pogovore o (nenavadnem ali povsem nepričakovanem) koncu knjige ali televizijske nadaljevanke. Če smo bolj filozofsko navdahnjeni, pa lahko v nedogled debatiramo o tem, ali je konec le nov začetek.

Na nekatera vprašanja (na srečo!) seveda ne moremo odgovoriti, za druga, kot recimo, kako se bo končalo življenje na našem planetu, kakšna usoda čaka Zemljo in kako bo umrlo Sonce, pa znanstveniki ponujajo razmeroma jasne odgovore.



Nič kaj prida niso, srečnega konca namreč ni na obzorju. Še več, zagotovo nas čaka popolno uničenje. Kar nekaj zanimivih scenarijev sicer obstaja, kako se bo zgodilo veliko izumrtje, od tega, da bo v Zemljo treščil ogromen asteroid, do tega, da bo zaradi vse močnejšega sončnega obsevanja razpadel ogljikov dioksid, zaradi česar rastline ne bodo več mogle proizvajati kisika in tako bo počasi življenje umrlo.

To se bo zgodilo čez milijardo let, do takrat pa bomo, v ne tako daljni prihodnosti, gledali izumiranje različnih vrst zaradi naših dejanj. A zavrtimo čas še nekoliko naprej, za približno pet milijard let v prihodnost. Takrat bo ljubemu Soncu zmanjkalo goriva – vodikova fuzija se bo končala in Sonce se bo začelo napihovati (njegova masa je premajhna, da bi spektakularno eksplodiralo v supernovo) in postalo bo rdeča orjakinja, dovolj velika, da bo požrla Merkur in Venero. Zemlja bo morda za las ušla tej usodi, pa vendar jo bo orjaško Sonce že dodobra premikastilo.

Pa pojdimo še dlje, še bolj velikopotezno in poglejmo, kakšen konec je namenjen vesolju. Odgovore na to vprašanje nam v knjigi Konec vsega (gledano astrofizikalno) ponuja kozmologinja in teoretična astrofizičarka Katie Mack. V karieri se je posvečala predvsem temni snovi, kozmičnim strunam in nastanku prvih galaksij, astrofizikalne pojave je poljudno razlagala v več znanstvenih revijah, pa tudi na twitterju, kjer je ena najbolj priljubljenih znanstvenic. Konec vsega je njena prva knjiga. Požela je velik uspeh med bralci, saj razumljivo pojasni teorije in dejstva od samega začetka – od velikega poka do kozmične inflacije – pa vse do današnjih dni in naprej. Znanstvenim razlagam doda merico humorja, in tako je dobro branje (za najbolj zagrete tudi za na plažo) zagotovljeno..

Pet teorij smrti

Katie Mack se osredotoči na pet teorij o dokončni usodi vesolja, to so veliki stisk, toplotna smrt, veliki raztrg, razpad vakuuma in odboj. Začnimo s prvo. Dejstvo je, da se vesolje širi, kar marsikateremu astronomu ne da spati, saj različne študije vodijo v različne rezultate, kako hitro teče ta proces, ob tem pa se pojavi še vprašanje, ali se bo to nadaljevalo v nedogled, ali pa se bo proces v nekem trenutku obrnil in se bo vesolje začelo krčiti in bo nazadnje tudi treščilo skupaj. »Zanimivo vprašanje, ki se ob tem poraja, ni, ali bo kaj preživelo. (Ker je na tej točki povsem očitno, da je odgovor jasen in glasen ne.) Resnično zanimivo vprašanje se glasi, ali se lahko razpadajoče vesolje odbije nazaj in začne na novo,« pravi avtorica in nadaljuje, da je morda konec vendarle le nov začetek: »Ciklična vesolja, ki za vedno prehajajo od velikega poka do velikega stiska in spet nazaj, imajo določeno privlačnost v svoji urejenosti. Namesto začetka iz nič in katastrofalnega, dokončnega konca se lahko ciklično vesolje načeloma odbije v času neopredeljivo daleč v vsako smer – z neskončnim recikliranjem in brez odpadkov.«

No, če vas ob misli, da bi se vesolje stisnilo v nepredstavljivo majhno pikico, stisne pri srcu, vam bo v olajšanje naslednje poglavje, ki govori o toplotni smrti. Zaradi kozmološke konstante se lahko vesolje širi in širi, vse več je praznega prostora, v njem vse več temne energije in tako naprej v neskončnost. Zvezde zgorijo, delci razpadejo, črne luknje izhlapijo in ostane le še kozmološka konstanta, ki se eksponentno širi, opiše Katie Mack. Pa se to širjenje lahko nadaljuje v nedogled? No, tu je nekaj zakonov, ki lahko stvari zelo zapletejo, preberemo v knjigi.

Zapletena pa je tudi omenjena temna energija, ki jo kozmologi opisujejo tudi kot kozmološko konstanto, spet drugi bi jo radi našli in odkrili, iz česa je, a je izmuzljiva. Za zdaj se ve le, da obstaja. Vpliva na vse okoli sebe, tako ali drugače sodeluje pri smrti vesolja. Lahko, kot zapiše astofizičarka, povzroči tudi naslednjo možnost – veliki raztrg. Če bi se ta začel zdaj (samo brez panike, ne bo se), bi z Zemlje, kot popisano, to opazili tako, da zvezde na robu galaksij ne bi več prihajale v svojih pričakovanih orbitah. Galaksija bi izhlapevala. Kmalu nato tudi orbite planetov ne bi več bile, kakršne so zdaj, tudi Zemlja bi občutila pritisk širjenja in slej kot prej bi jo razneslo. Če bi se ljudem uspelo skriti v kakšno vesoljsko kapsulo, bi le nekoliko dlje čakali na neizogiben konec, sile bi namreč v povsem zadnjem dejanju raztegnile še same molekule, atomska jedra, potem pa še sam prostor.



Nič kaj prijetno, a raztrg bi vsaj nekako opazili, povsem nepričakovano pa bi nas zadel razpad vakuuma. Ta se lahko zgodi v kateremkoli trenutku, pojasni Mackova. Za razpad vakuuma bi moral obstajati sprožilec, a če bi vrvica uničenja enkrat zagorela, je nič ne bi moglo pogasiti. Recimo, da bi se nekje oblikoval mehurček pravega vakuuma: »Vse, kar ima to smolo, da se nahaja na poti mehurčka, najprej zadene silovita energijska stena mehurčka, ki se bliža s hitrostjo blizu svetlobne. Potem sledi popolno in dokončno razdejanje, ker sile, ki so prej držale skupaj delce v atomih in molekulah, ne morejo več delovati. Morda je še najboljše, da tega ne moremo videti prihajati. Čeprav se zdi ta proces ob opazovanju s ptičje perspektive skrajno dramatičen, pa tisti, ki bodo na poti mehurčka, ne bodo ničesar opazili.«

Povsem mogoče je, da je vesolje že večkrat vzelo svoj konec in znova vzniknilo, kakor tudi predvideva zadnji v knjigi podrobneje opisani ekpirotični scenarij. A avtorica na koncu opozori, da se znanost spreminja; še pred sto leti so vedeli bore malo o vesolju, z razvojem tehnologije, s pridobivanjem novih podatkov je zelo mogoče, da bomo čez sto let že vedeli, kakšen bo konec vsega. Morda bo obveljala katera od danes najbolj verjetnih teorij, morda se bo pojavila povsem nova.