Izumitelj in rešitelj svetovnega spleta

Po čem si bo zgodovina zapomnila leto 1989? Najverjetneje po padcu berlinskega zidu, morda po protestih na Tiananmenu, Trgu nebeškega miru v Pekingu. Kot 41. predsednik ZDA je prisegel George H. W. Bush, po 62 letih vladanja je umrl japonski cesar Hirohito. Pomembno vlogo so odigrali tudi Britanci, čeprav bomo tokrat izpustili Margaret Thatcher, ki so se ji neizogibno iztekali dnevi na Downing Streetu št. 10. A vse to bo zbledelo prej kot izum, ki mu sprva nihče ni namenjal veliko pozornosti.

Odmaknjen od političnih vrelišč je v vselej nevtralni Švici, natančneje v cernskem laboratoriju, britanski informatik in znanstvenik Tim Berners-Lee zasnoval svetovni splet – izum, ki je svet spremenil tako hitro in korenito kot le redkokateri dotlej. Izumil je protokol http, postavil prvi spletni strežnik in, najpomembneje, kodo dal v uporabo javnosti. Večkrat je poudaril, da je imela brezplačnost spleta ključno vlogo pri tem, da se je razširil po vsem svetu. Danes se zdi, da je samoumevna, vendar najprej ni bilo tako: Berners-Lee je moral s sodelavci močno pritisniti na nadrejene, da so opustili idejo o plačljivem spletu. Ta je, mimogrede, pokopala njihovo konkurenco, denimo Gopher, ki so ga razvili na univerzi v Minnesoti.

Stvaritelj sistemov

Računalništvo mu je bilo položeno že v zibelko. Njegovi starši – tako mati kot oče sta bila pionirja računalniške dobe – so sodelovali pri izdelavi prvega komercialnega elektronskega računalnika, ki je omogočal shranjevanje podatkov. Ko so Berners-Leeja povprašali o prvih spominih, je omenil pogovor z očetom o tem, kako bodo računalniki nekega dne delovali kot človeški možgani. Od nekdaj ga je zanimalo programiranje. Na Oxfordu je sicer diplomiral iz fizike, a je kasneje rekel, da fiziki analizirajo sisteme, medtem ko jih spletni strokovnjaki lahko ustvarijo. V Cern je prvič prišel na začetku osemdesetih, približno desetletje prej, preden je spremenil tok zgodovine.

Dvanajstega marca 1989 je podal uradni predlog prve ideje spleta, čeprav je imel podobne zamisli že nekaj let prej. Sodelavcem je predstavil pojem »hipermedija« – sposobnost besedila, slik, zvoka in videa, da so na voljo vsem računalnikom v omrežju s preprostim klikom na del besedila, ki ga je poimenoval »hipertekst«. S tem je postavil temelje, na podlagi katerih je avgusta 1991 nastala prva spletna stran. Naslednje leto so zagnali prvi strežnik zunaj Evrope, in sicer v Palo Altu v Kaliforniji. Precej pomenljivo, saj so s tem mestom, ki šteje slabih sedemdeset tisoč prebivalcev, povezana številna pomembna tehnološka podjetja.

Še preden je večina teh nastala, je k popularizaciji svetovnega spleta odločilno pripomogel brskalnik Mosaic. Med drugim je spodbudil nastajanje spletnih strani: leta 1992 jih je bilo 26, v treh letih se je število povečalo na deset tisoč, v šestih pa na več milijonov. Poslanstvo Mosaica je bilo opravljeno, štafetno palico je prevzel Google in odletel v neslutene višave. Za zasluge pri razvoju interneta je Tima Berners-Leeja kraljica Elizabeta II. nagradila s plemiškim nazivom, od leta 2004 je sir Tim. Zanimivo, da svojega izuma ni patentiral.



Velja opozoriti, da svetovnega spleta ne smemo enačiti z internetom. Zadnjega namreč pogosto uporabljamo kot sopomenko za prvega, čeprav pomeni računalniško omrežje, ki povezuje več omrežij. Berners-Lee je ključni preboj dosegel s tem, da je združil hipertekst z internetom. V svoji knjigi Weaving The Web je pojasnil, da je večkrat predlagal, da bi bila povezava med dvema tehnologijama možna za člane obeh tehničnih skupnosti, toda ker nihče ni sprejel njegovega povabila, je naposled projekt prevzel sam.

Razočaran, vendar optimističen

Eno od prekletstev znanstvenikov je, da ne morejo nadzorovati, kaj se bo dogajalo z njihovimi stvaritvami. Ljudje so z genialnimi izumi, kot so smodnik, dinamit, elektrika in jedrska energija, pobijali in še pobijajo milijone. Berners-Lee zato gotovo ni prvi razočaranec nad potjo, ki jo je ubral njegov »otrok«. Pred več kot desetletjem, ko je imel Facebook manj kot milijon uporabnikov (danes jih ima 2,3 milijarde) in ko Google še ni služil z oglaševanjem, je svaril, da je »splet izjemno orodje, s katerim smo naredili veliko dobrega, čeprav lahko na njem dobimo tudi slabe stvari«. Ko je na otvoritvi olimpijskih iger v Londonu stopil na oder, se je usedel za škatlast računalnik in po twitterju poslal sporočilo, ki se je izpisalo na tribunah: »To je za vse.«

Z Berners-Leejem se je zgodilo nekaj ironično predvidljivega: iz izumitelja svetovnega spleta se je prelevil v njegovega reševalca. Lani je spisal Internetno pogodbo, nekakšen manifest, v katerem je podal svoj pogled na uporabo spleta v prihodnje. »Pogodba predstavlja pot od digitalne adolescence do bolj zrele, odgovorne in vključujoče prihodnosti,« pravi. Podpisalo jo je precej politikov in podjetij, denimo Facebook, Google in Microsoft, a njen avtor še ni zadovoljen z napredkom. »Upam, da se bomo kot človeštvo naučili uporabljati ta informacijski prostor in se na podlagi tega bolje razumeli med sabo. Verjetno bo vsakdo, ki se ukvarja z razvojem spleta, odgovor na vprašanje, zakaj to počne, končal s temi temeljnimi človeškimi željami,« je dejal v pogovoru s predstavniki podjetja IBM.



Nazadnje se je oglasil tik pred tridesetim rojstnim dnevom svetovnega spleta. Objavil je odprto pismo, v katerem je naštel probleme, zaradi katerih splet ni to, kar bi moral biti – prostor za širjenje (brezplačnega) znanja.

Veliko dobrega, a tudi slabega

Kot številni drugi strokovnjaki tudi on ugotavlja, da zakonodaja v večini držav ni prilagojena izzivom digitalne dobe, zato se je težko boriti proti hekanju in spletnemu nadlegovanju; veliko vprašanje ostaja tudi, kako zajeziti sovražni govor, ki se na družabnih omrežjih širi nepredstavljivo hitreje kot v kavarnah in na ulicah. Moti ga centralizacija, motijo ga tehnološki giganti, ki vse bolj gledajo le na dobiček, ki ga pogosto kujejo z obdelavo osebnih podatkov uporabnikov. Poziva jih, naj ravnajo bolj etično ter upoštevajo človekove pravice, demokracijo in javno dobro. Nič čudnega, da ga je Darren Walker, predsednik Fordove fundacije, označil za Martina Luthra Kinga digitalnega sveta, novinarka Katrina Brooker pa je v reviji Vanity Fair zapisala, da se programer, ki kodira z Berners-Leejem, počuti podobno kot kitarist, ki igra s Keithom Richardsom.

Kdaj in zakaj je njegov izum iztiril? Danes 63-letni britanski znanstvenik na to vprašanje nima odgovora. »Ne moremo kriviti samo ene vlade, enega družbenega omrežja ali človeške narave. S poenostavljanjem tvegamo, da bomo vso energijo porabili za preprečevanje simptomov, namesto da bi se osredotočili na njihove vzroke. Da bi to dosegli, se bomo morali združiti kot globalna spletna skupnost,« je zapisal.

Kljub temu ostaja optimističen: »Glede na to, kako se je splet spremenil v teh tridesetih letih, bi bilo malodušno, če ne bi verjeli, da se ga da v naslednjih tridesetih letih spremeniti na bolje.« Le upa(mo) lahko, da mu bomo nekoč rekli rešitelj …

* * *

Od vseh hvalospevov, ki sem jih o Timu Berners-Leeju prebral v teh dneh, so se mi najbolj pomenljive zdele besede Katrine Brooker: »Od začetka je razumel, kako bo neizmerna moč spleta radikalno spremenila strukture oblasti, poslovni svet in družbo.« Fascinantno je, da je premogel tisti kanček zdravega razuma, ki ga primanjkuje nekaterim velikim digitalnim vizionarjem; ti zato v podjetja vabijo sociologe, zgodovinarje, antropologe, družboslovce vseh vrst, da bi tehnologijo znali uporabljati na etičen način. Po drugi strani je žalostno, da Berners-Lee kljub temu, da je predvidel njihove razsežnosti, prihajajočih težav ni znal ali zmogel preprečiti.