Vesoljski kamen, ki je v petek prebivalce Dolenjske in dela Hrvaške opozoril nase z eksplozijo okoli 34 kilometrov visoko, je bil po ocenah astronomov ob vstopu v atmosfero težek okoli šest ton in širok od enega do dveh metrov. Nekaj delov kamna bi lahko preživelo uničujočo pot skozi atmosfero in padlo na tla. Kam natančno, pa je drugo vprašanje.
 
Različne analize podajajo različna žarišča okvirne lokacije – med Mirno Pečjo in Trebnjim ali med Mirno Pečjo in Novim mestom, v vseh primerih pa je območje veliko kar nekaj kilometrov. Preklemansko veliko sreče ali armada iskalcev bo torej potrebnih, da delce najdemo. A minimalne možnosti seveda pravih zanesenjakov ne ustavijo.


 
Tako je Bojan Ambrožič, geolog, ki je te dni na svojem blogu spisal že več člankov o do tega trenutka zagotovo najzanimivejšem dogodku leta, na družbenih omrežjih objavil, da je sreda dan za iskalno akcijo. »To je iskanje igle v kopici sena,« se zaveda, a druge možnosti, da gremo na teren in se sprehajamo s pogledom, uprtim v tla, ni. Na iskalni akciji smo se opirali na zemljevid Jima Goodalla.



Posnetek meteorja:

 

Za kako velike meteorite gre?

 
Iskali smo za približno pest velik kamen. »Fragmenti meteoritov so lahko veliki od nekaj milimetrov do nekaj decimetrov. Glede na obliko eksplozije sklepamo, da gre za kamnit meteorit (ti so tudi bolj pogosti op. p.). Pri takšni vstopni velikosti na Zemljo redko padejo kaj več kot deset centimetrov veliki kamni, ker jih večina izgori v atmosferi, kovinski pa lahko preživijo v večjem kosu,« pojasni Ambrožič.


 
S številnostjo se prvi dan »organizirane« iskalne akcije nismo mogli pohvaliti, prav tako (žal) tudi ne z izplenom (če ne upoštevamo, da smo naredili nekaj koristnega za naše zdravje, ko smo se sprehajali po travnikih in gozdovih v okolici Mirne Peči).


 

Kako ga prepoznati?

 
Med travo in listjem nismo ugledali ničesar, kar bi bilo podobno meteoritu. »Ti so tipično črni. Na njih je žgalna skorjica, ki nastane po eksploziji med ohlajanjem. Meteoriti vsebujejo železove minerale, ki so v njih v elementarni obliki. Ko kamen leti skozi atmosfero, pride v stik s kisikom, ki reagira z železom, in nastane mineral hematit, ki je črne barve. Če se je ob padcu raztreščil, je notri kamen bel. Če je meteorit kovinski, pa je notranjost kovinske barve,« razloži Ambrožič.




 
Prvi dan sreče torej ni bilo, morda se v prihodnjih dneh, ko bodo začele poganjati gobe marčevke, nasmehne naključnemu mimoidočemu, kot se je to pred skoraj enajstimi leti zgodilo pohodniku na Mežakli.
 

Jeseniški meteorit je čakal mesec dni

Meteor oziroma nenavadno bobnenje je prebivalce avstrijske Koroške in Zgornjesavske doline okoli treh zjutraj prebudilo devetega aprila 2009. Mesec kasneje sta prvi kos tako imenovanega jeseniškega meteorita našla Jožef Pretnar in Bojana Kranjc. Poimenovala sta ga Bojo. »Šla sva na pohod, ko sem med vzpenjanjem proti Planskemu vrhu zagledal nenavaden kamen. Po poklicu sem metalurg in vedel sem, da ne gre za žlindro. Bil je popolnoma drugačen, pa še magneten,« se je Pretnar v pogovoru za Delo lani spomnil najdbe. Na kraju prvega udarnega kraterja, ki so ga našli v Sloveniji, je bilo potem najdenih še več kosov.
 
Do zdaj so na območju Slovenije skupno našli štiri meteorite. Jeseniški je do zdaj edini, ki so ga prebivalci videli, slišali, posneli in nato tudi našli. Morda bo dolenjski drugi tak.
 


Prvi meteorit, ki smo ga našli pri nas, je bil meteorit iz Avč, ki je padel 31. marca 1908. Kilogram in 230 gramov težek ledvičasti kamen, ki ga danes hranijo na Dunaju, se je izkazal za posebneža: zaradi značilnih Neumannovih črt ga uvrščajo med heksaedrite. Je namreč iz kamacita, zlitine železa in niklja, ki kristalizira v obliki kocke oziroma heksaedra, po katerem se skupina tudi imenuje. Železa je sicer 95,17 odstotka, niklja 5,5 odstotka, v njem pa so še sledi kobalta, silicija, kroma, bakra, galija, germanija, volframa, renija, iridija, platine, zlata, fosforja in arzena, navajajo v reviji slovenskega prirodoslovnega muzeja Scopolia.


 
Novembra 2009 pa je Vladimir Štibej v Poljanski dolini naletel na meteorit Javorje. Med gradnjo gozdne ceste je zagledal izstopajoč kamen. Izkazalo se je, da je našel železov meteorit, težek 4,9 kilograma, kar pomeni, da je največji in najtežji med doslej najdenimi na območju Slovenije. Planinec Božidar Jernej Malovrh je septembra 1992 med vzponom proti Češki koči našel meteorit Jezersko. Nenavaden kamen je dve desetletji hranil, nato ga je predal prirodoslovnemu muzeju, kjer so ga v sodelovanju z drugimi strokovnjaki natančno proučili. Spada med kamnite meteorite hondrite, točna zemeljska starost jezerskega meteorita in čas padca na Zemljo pa nista znana.




 

Avtorica je zaposlena v Delovnici.