Hvala za škarje

Ni ravno običajno, da so na koncu literarnega dela – roman Hvala za škarje tokrat beremo kot literaturo – navedeni viri, in to prav resni filozofski, od Gillesa Deleuza in njegove Razlike in ponavljanja, do Mete Zupančič, ki je pravzaprav literarna oseba, nastanjena v romanu, ki jo citira; vmes je ta posejan s paleto citatov in povzetkov strokovnjakov, od Darwina do Michaela Ghiselina, Tima Lewensa in številnih drugih s področja biologije in filozofije biologije. Tino Bilban poznamo po delovanju na dveh področjih, znanstvenem in literarnem, na drugem se je uveljavila kot neposredna proizvajalka, torej pisateljica, ob tem tudi kot recenzentka, torej v postprodukciji.

Roman se dogaja v znanstvenem okolju, v neposredni preteklosti in je odprt v prihodnost, dogaja se od pomladi 2014 do pomladi 2028. Sledimo več literarnim osebam, dvema paroma in raziskovalki, ki išče znanstveni domicil po zavrnitvi projekta, njihova poglavja na preskok so natančno datirana in naslovljena po ženskih nosilkah, Meti, Maši in Hani, pri čemer se prva ukvarja z znanstveno esejistiko, ki naj premišlja etiko v znanosti s poudarkom na genetiki, druga ima s partnerjem specifično okvarjen gen DHCR7, kar pomeni, da imata četrtino možnosti za potomstvo, ki ne bo trpelo za Smith-Lemli-Opitzevim sindromom. Ta lahko povzroči različne telesne okvare, od srčnih in s tem letalnih, do manjših, pa vendar občutnih, kot sta slepota in gluhost, in zaradi tega njuno intimo spremljamo od začetkov skupne vselitve prek usodnih novic ob ultrazvočnem pregledu. Hana, katere čas je postavljen v pozna dvajseta leta tega stoletja in tako pripada prihodnjim generacijam znanosti, je predstavnica domačih mladih znanstvenikov, ki se ponujajo različnim interesentom doma in v svetu, tudi takšnim bolj komercialne in reklamne vrste, ki sponzorirajo znanost, ker je to dobro za imidž, vendar ji projekte večinoma zavračajo zaradi etičnih zadržkov pri implementaciji rezultatov v medicino: njeno raziskovanje naleti na zavrnitve tudi zaradi predsodkov do znanstvenega napredka, predvsem tistega dela, ki se je zgodil s spremembo silikonske paradigme v genetsko. Z zagatami silikonske oziroma razsejanega medmrežja se je v zadnjem času ukvarjal še en slovenski prozaist, Andrej Tomažin v Anonimni tehnologiji.



Vse literarne osebe se tako ali drugače znajdejo pred dilemo s škarjami. Ne kakšnimi oprijemljivimi ali vidnimi s prostim očesom, škarje so tokrat genetske: japonski znanstveniki so sredi osemdesetih našli »dele DNK, v katerih se stalno zaporedje 29 nukleotidov izmenjuje z visoko variabilnimi odseki 32 nukleotidov. Kasneje so isti vzorec nukleotidov DNK našli tudi pri drugih bakterijah in ga poimenovali C(lustered) R(egularly) I(terspaced) S(hort) P(alindormic) R(epeats) – oziroma svežnji palindromskih ponovitev s stalnimi razmiki.« CRISPR je bakterijski imunski sistem, vanj vključena variabilna zaporedja nukleotidov pa predstavljajo dele virusne DNK, torej gre za »fotografije zlikovcev, ki so v preteklosti že napadli bakterije«. Kadar se celice uspešno ubranijo, pošljejo na teren encime, ki virusno DNK vgradijo v svojo, to je variabilni del CRISPR, pri uničevanju virusov pa ta sodeluje s CRISPR povezanimi beljakovinami (associated proteins); Cas igra v tem primeru vlogo škarij, ki s potovanjem po celici preverja DNK, in kadar najde ustrezni del, ga izstriže in prepreči napad oziroma omogoči, da izstrižene dele DNK nadomesti z novimi, s tem pa uvede gensko spremembo. Cas so tako škarje, ki omogočajo gensko spreminjanje, niso sicer edino orodje, se pa (Hani) kažejo kot tista tehnologija, ki je tehnično natančnejša, predvsem pa lažja in cenejša od vseh drugih do zdaj znanih.

V romanu se osebe večkrat naključno prepletejo, srečajo, ene sodelujejo kot prostovoljci v raziskavah drugih, te pa citirajo tiste, ki se ukvarjajo z etiko. V nasprotju z nekaterimi do znanstvenih produktov bolj zadržanimi literarnimi deli, recimo Naslednjim genom Michaela Crichtona (ta se je z genskim mešetarjenjem in manipulacijami ukvarjal tudi v Jurskem parku), ki so kritično ost usmerila proti načinu, kako kapital razpolaga z znanstvenimi dognanji, protagonistke pri Bilbanovi verjamejo v moč napredka.

Iz več razlogov: Meti, etični premišljevalki, se recimo zdi, da bodo po tem, ko bodo opravili z boleznimi, za katere je »kriv« samo en gen, poleg omenjenega S-L-O sindroma recimo Huntingtonova bolezen ali cistična fibroza, morda v prihodnosti zdravili tudi luskavico, ki napade njene sklepe po vsakem porodu. S popisom Hanine kariere, pri kateri se zatika in se zateče k algastim odvodom in akvarijskim cebricam, se spoznamo z možnostmi za delo in ugotovitvijo, ki čaka mlade, da mesta z urejenimi delovnimi razmerami niso nujno mesta doma(ča) in da je usoda mladih znanstvenikov nomadska; tudi sicer je svet romana svet samoumevnih migracij in hitrih menjav bivališč, Bilbanova popisuje gladko prehajanje kadrov znotraj naše širše domovine (in Velike Britanije, za katero ne vemo, ali jo še lahko štejemo zraven).

aša in Sven, ki imata oba S-L-O sindrom in se morata spoprijeti z bolečo izgubo in vsakokratnim strahom ob ultrazvoku, sta seveda na strani tistih, ki po sili razmer privolijo v vsakršno in takojšnje poseganje v gene, njun položaj ne dopušča dileme in sta za to pripravljena tudi pričati pred znanstveno in zainteresirano poljudno javnostjo, brez spraševanja o posledicah, za kar niti nista izobražena. Ali ni nekaj podobnega tema Kingovega Mačjega pokopališča, samo da tam otrok po staroselskem magijskem ritualu – nikakor ne znanstvenem postopku – ni ne čisto zdrav, vsaj po barvi sodeč, ne čisto živ, kakor razumemo živo, je pa? Čeprav ontološko iz nekega vmesnega in drugačnega prostorčasa. Sploh pa je strah pred znanostjo morda še bolj udarna tema znanstvene proze kot vera v napredek, od dr. Frankensteina do Jekilla/Hyda, Planeta opic, če široko polje družbenih distopij tokrat izpustimo. Še najbolj se je iz vsega pozabaval Vonnegut v epizodi z idealnim lubrikantom, zaradi katerega potem vsem spodrsuje; bolj kruta je varianta z ledom, ki vklene vse.

Ravno tema mej človeškosti je ena od izpostavljenih v romanu Hvala za škarje: Meta se z Darwinovo pomočjo sprašuje, »kako naj opredelimo organizem, ki ga povrže medved, njegove lastnosti pa povsem ustrezajo kenguruju«, oziroma kje se konča človeška vrsta. Pri tem za tistimi, ki se sklicujejo na Marxa in njegovo trditev, da je človeška civilizacija nenehno spreminjanje narave, premišlja, da so tudi za človeško vrsto bolj kot skupna narava pomembni medsebojni odnosi. Postopno prihajamo torej na področje, ki se izmika evoluciji, nastaja nekaj, kar bo bližje umetni inteligenci oziroma bo zahtevalo nove opredelitve. Težka bo, če pogledamo debato o pravici do življenja in smrti, torej evtanaziji in splavu.

Preberite še: Kjer jahajo peščene črve