»Roboti niso ljudje. Mehanično so popolnejši od nas, imajo silno inteligenco razuma, a nimajo duše.« Tako jih je v drami R. U. R. (Rossumovi univerzalni roboti) opisal češki pisatelj in scenarist Karel Čapek, ki je pred stotimi leti v literaturi prvi uporabil besedo robot. Izumil jo je sicer njegov brat Josef, prav tako umet­nik, izhajal pa je iz slovanske besede rabota, ki pomeni delo, v korenu besede celo suženjstvo.

Karel Čapek, ki se je pri poimenovanju robotov sicer nagibal k latinski različici besede za delo labori, si jih je v drami zamislil kot zelo razvite biološke organizme, na las podobne ljudem, kakršni pa za zdaj še vedno živijo le v znanstvenofantastičnih zgodbah in v nas podžigajo misli o svetu pod nadzorom umet­ne inteligence. Do tam je še daleč, dejstvo pa je, da si sveta brez robotov ne moremo več predstavljati.

Začetke slovenske industrijske robotike bodo od jutri na razstavi Robot.si širši javnosti osvetljevali v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Gre za edinstveno zbirko, v kateri so predstavljeni nekateri prvi slovenski roboti, ki so bili plod sinergije znanosti in industrije. Na Inštitutu Jožefa Stefana (IJS) so v sodelovanju z različnimi podjetji začeli nastajati v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, dve desetletji po začetku moderne robotike, ko so leta 1961 v podjetju General Motors uvedli prvega robota.

Sodelovanje znanosti in industrije

V Sloveniji je prvi industrijski robot Goro 1, razvit na IJS in izdelan v Gorenju, začel delovati leta 1980. Ohranila sta se le dva njegova sestavna dela, saj so druge uporabili za gradnjo novejših različic, pove dr. Orest Jarh, avtor razstave v Tehniškem muzeju. Sledili so še drugi roboti iz serije Goro, ki so jih želeli v podjetju Gorenje. »Potrebovali so robota za delovno mesto barvanja, emajliranja in lakiranja bele tehnike, ki je nezdravo za ljudi. Načrtovanje in programsko opremo so zasnovali znanstveniki na IJS, izdelali pa so jih v Gorenju,« razloži Jarh in doda, da je bila druga pomembna naloga slovenskih industrijskih robotov, ki je še danes ena najbolj uporabnih, manipulacija z izdelki, kar pomeni premikanje, podajanje ali odlaganje delov na določeno mesto ali z njega.



»Robot je vsekakor to lahko delal dlje in bolje kot ljudje, poleg tega so z njim izključili nevarnosti poškodb,« pripoveduje sogovornik, ko pokaže robota Rika, edinega na razstavi, ki ima predstavljene tudi »možgane«. Ravno programski del je ključen, da stroj postane robot. »Pravi roboti so nastali šele, ko so se pojavili računalniki, saj so sestav­ljeni iz mehanskega dela – denimo robotske roke – in kontrolnega dela, ki nadzoruje izvajanje nalog. Vse prej so bili avtomati, neprilagodljive naprave, prirejene za vnaprej določena dela.«
Zgodovinsko gledano lahko ločimo tri generacije: »Prve je bilo mogoče programirati za določeno delo, drugi so s senzorji že znali videti okolico in prilagoditi svoje delovanje, tretja generacija pa so pametni (inteligentni) roboti, ki so se sposobni tudi učiti. Gre denimo za robote, ki igrajo šah.«



V razvoj slovenskih robotov so po IJS vstopili še na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljub­ljani, kjer so s podjetjem Iskra sestavili Rokija, ki je bil sposoben finejših del. »Prej omenjeni so bili namenjeni za težaška dela, ta pa že za bolj natančna. V prejšnjih primerih lahko govorimo o natančnosti v milimetrih, pri Rokiju pa v desetinkah milimetra,« raz­loži. Rokija so začeli razvijati leta 1981, prvi pa je začel delati leta 1987 v Iskrini tovarni števcev, kjer je prevzel obdelavo ohišij indukcijskih števcev.

Razvoj izobraževalnega programa

Potrebe v industriji so privedle do obsežnega razvojnega, raziskovalnega in izobraževalnega programa robotike na slovenskih fakultetah v Ljubljani in Mariboru, poudarja sogovornik. »To, kar vidimo na razstavi, je zagotovo pripomoglo, da imamo v Sloveniji eno najsodobnejših tovarn za izdelovanje industrijskih robotov – zgradilo jo je podjetje Yaskawa v Kočevju, katerega lastniki so prepoznali, da je v Sloveniji dovolj znanja, ki bo omogočilo uspešno delovanje.«

V začetnih letih slovenske industrijske robotike so podjetja ustvarjala robote za lastne potrebe, saj uvoza ni bilo, pojasni Jarh, po osamosvojitvi pa se je zgodba spremenila. Roboti iz tujine so postali cenovno ugodnejši in domači strokovnjaki so se usmerili v razvoj aplikacij. Če so sprva želeli z roboti predvsem delavce razbremeniti najtežjih ali najnevarnejših del, se je z razmahom robotizacije marsikatero delovno mesto za človeka tudi zaprlo, a ustvarila so se nova, z višjo dodano vrednostjo.



Ob industrijski robotiki so slovenski znanstveniki prispevali tudi k razvoju robotov za potrebe medicine in rehabilitacije. Zanimiv primer takega robota je prikazan na razstavi. »Gre za najmlajšega robota v zbirki, saj je iz leta 2011 in je seveda izrazito kompleksnejši od drugih. Sposoben se je učiti in pridob­ljeno znanje lahko tudi posreduje naprej. Senzorji zaznajo, kje ima pri hoji oziroma premikanju gibalno oviran človek težave, nato pa zbrane podatke uporabi v pomoč človeku.« Nastal je v okviru evropskega projekta, v katerem so sodelovali strokovnjaki z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča.