Med finalisti Medisovih mednarodnih nagrad za raziskovalne dosežke zdravnikov in farmacevtov, ki raziskujejo ob rednem delu s pacienti, so bili letos trije iz Slovenije. Otorinolaringologa dr. Jureta Urbančiča, klinično farmacevtko dr. Leo Knez ter ginekologa in porodničarja dr. Luko Roškarja k raziskovanju žene isti cilj: pojasniti želijo nekaj, čemur pri zdravljenju pacientov še niso kos.

»Pri rednem delu se nam pojavljajo vprašanja, na katera nimamo odgovorov niti na lokalni ravni niti globalno. Cilj zdravnika je, da se pacient pozdravi oziroma da z neko boleznijo nima več težav ali da se mu kljub bolezni izboljša kakovost življenja. Pri nekaterih boleznih je to enostavno, ker poznamo ustrezna zdravila, kirurške postopke. Pri nekaterih pa ni tako in ne glede na način zdravljenja ali tip kirurškega postopka ne dobimo vedno ustreznega učinka. Takrat o bolezni želimo vedeti več,« je praktično naravnanost raziskav, s katerimi se ukvarja zdravstveno osebje, ki dela z bolniki tudi v praksi, povzel Jure Urbančič, prejemnik Medisove nagrade v kategoriji pulmologije in alergologije. V ljubljanskem UKC deluje na področju rinologije, vede, ki proučuje nos in obnosne votline, ter se ukvarja s kirurgijo baze lobanje (od nosu proti možganom). Poleg tega je zaposlen na katedri za otorinolaringologijo na medicinski fakulteti v Ljubljani.

Prispevek k boljšemu razumevanju rinosinusitisa

V raziskavi so se z ekipami sodelavcev iz UKC Ljubljana, klinike Golnik in njihovega imunološkega laboratorija ukvarjali s pojasnjevanjem molekularnega ali genetskega dogajanja pri kroničnem rinosinusitisu. To je vnetna bolezen sluznice nosu in obnosnih votlin, ki se kaže kot zamašenost nosu, izcedek, slabši voh ali pa ima bolnik v nosu polipe, gnojni izcedek, čuti bolečino v predelu nad in pod očmi. Težave se od klasičnega prehlada razlikujejo po tem, da trajajo vse leto.

Bolezen močno poslabša kakovost življenja. »Raziskovali smo, kako se sluznica bolnika razlikuje od zdrave, in identificirali celične procese, ki potekajo pri bolnih. Ugotovitve močno prispevajo k razumevanju bolezni in lahko pomagajo farmacevtom pri razvoju tarčnih bioloških zdravil. Hkrati smo ugotavljali, ali med obstoječimi zdravili, poleg tistih, ki se uporabljajo pri astmatskih obolenjih, obstaja kakšno, ki bi bilo učinkovito pri kroničnem rinosinusitisu,« je predstavil temo raziskave, rezultati katere so bili z njim kot prvopodpisanim avtorjem objavljeni v ugledni znanstveni reviji International Journal of Molecular Sciences.

V študijo so vključili bolnike z obema oblikama kroničnega rinosinusitisa (s polipi in brez), tretja, kontrolna skupina te bolezni ni imela. Iz sluznice obnosnih votlin so jim odvzeli košček tkiva ter analizirali, kaj se je v trenutku biopsije dogajalo z delom genskega materiala, ki prenaša informacije iz DNK na del, kjer se proizvajajo beljakovine. »Zanimalo nas je, kateri vsi elementi v tej celici so bili aktivni; iz transkriptoma oziroma prepisa smo izluščili vse proteine. To je tako, kot bi v nekem trenutku pogledali na ljubljansko obvoznico, ugotavljali, kateri avtomobili se vozijo, predvidevali na primer, kaj vozi neki tovornjak, na kakšni vožnji je taksi … in sestavljali zgodbo.«

Rezultate so primerjali s podobnimi boleznimi, na primer z astmo, ter potrdili dognanja drugih raziskovalcev v preteklosti ter primernost zdravljenja z enakimi zdravili. Ključno pa je bilo iskanje še neznanih oprijemališč in s tem ugotavljanje, ali bi katero od zdravil v razvoju lahko prišlo v poštev pri zdravljenju kroničnega rinosinusitisa, ali bi lahko bilo ustrezno katero od sedanjih zdravil, sicer namenjenih zdravljenju katere druge bolezni. Izsledki bodo predvsem v pomoč drugim raziskovalcem, tudi pri razvoju novih, zlasti tarčnih zdravil. Primerjava sluznice bolnikov, ki se s tem vnetjem spopadajo 20 ali 30 let, s tisto pri zdravih ljudeh je pokazala razlike in potrdila nekatere procese, za katere do zdaj ni bilo dokazano, da potekajo.

»Dokazali smo odstopanja v prisotnosti določenih beljakovin, ki vplivajo na neposreden odziv na zunanje dejavnike, kot so virusi in bakterije,« je zatrdil Urbančič. Poudaril je pomen sodelovanja pacientov v tovrstnih raziskavah – brez njihovega dovoljenja za vključitev biološkega materiala sploh ne bi bile mogoče. »To je naše skupno delo. Vesel sem, ko me pacienti vprašajo, kako je z raziskavo in ali je morda že kaj na voljo njim kot uporabnikom. To se mi zdi pravi odnos: vsi vemo, zakaj sodelujemo, in vsak od nas ima veliko upanja, da bodo rezultati raziskave pokazali nekaj, kar bo dobro za vse.«

Z novimi zdravili tudi analize učinkovanja

Pri uvedbi nove storitve ali novega načina zdravljenja se pojavlja vrsta vprašanj, od tega, kako novost sploh učinkovito vpeljati v sistem, nato pa, ali deluje po pričakovanjih, ali prinaša pričakovane rezultate, kje so težave, kaj izboljšati in kako. Ravnanje po filozofiji, da si je pomembno vzeti čas za tovrstne analize, saj je samo na podlagi teh podatkov mogoče delati še bolje, izboljšati izide zdravljenja in tudi argumentirano zagovarjati (ali ne) novosti, je klinični farmacevtki Lei Knez prineslo uvrstitev med finaliste Medisovih nagrad.

»S sodelavci na univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik smo analizirali rezultate zdravljenja bolnikov z razsejanim nedrobnoceličnim pljučnim rakom z imunoterapijo z zaviralci imunskih kontrolnih točk. Zanimalo nas je, ali dosegamo tako dobre rezultate, kot so bili tisti, o katerih so poročale klinične raziskave, ki so potrebne pred odobritvijo agencije za zdravila za začetek uporabe nekega zdravila v redni klinični praksi,« je pojasnila Lea Knez, ki dela kot klinična farmacevtka v enoti za internistično onkologijo na Golniku, ob tem pa tudi kot visokošolska učiteljica na ljubljanski fakulteti za farmacijo.

Primerjali so tako učinkovitost kot neželene učinke tega, še dokaj novega pristopa zdravljenja, rezultati pa so zelo spodbudni. Izidi zdravljenja z imunoterapijo s kemoterapijo ali brez nje so v grobem primerljivi s tistimi v kliničnih raziskavah, podobno velja za neželene učinke. Kar je res zelo dobro, pravi sogovornica, sploh ob zavedanju, da v redni klinični praksi bolniki niso izbrani tako kot tisti, ki sodelujejo v kliničnih raziskavah, tudi razmere so tam bolj strogo nadzorovane, medtem ko v praksi na izhod zdravljenja vplivajo različni dejavniki, osebje se ne more toliko časa posvečati uporabnikom. Običajno tako v redni praksi pričakujejo slabše izhode zdravljenja in tudi več neželenih učinkov. Primerjava je podobna, kot če v domači kuhinji poskušamo skuhati jed po enakem receptu, kot jo je pripravil kuharski chef v TV-oddaji, ki je imel na voljo najboljše sestavine in opremo, je bila slikovita sogovornica.

»Tako za bolnike kot onkologe in druge vpletene zdravstvene delavce je zelo dobro, da imamo oceno delovanja zdravila tudi v rutinski klinični praksi in neposredno v našem okolju. To, da lahko pričakujemo primerljive rezultate kot v kliničnih raziskavah – vsaj na kliniki Golnik to velja – pa sploh,« je poudarila. Ker je zdravljenje z imunoterapijo še razmeroma novo in se od drugih pristopov zdravljenja, kot sta kemoterapija in tarčno zdravljenje, med drugim razlikuje po neželenih učinkih, so ti podatki še toliko bolj dragoceni. Tudi za odločevalce o zdravstveni politiki. Če investiramo v neka precej draga zdravila, je prav, da analiziramo, ali prinašajo pričakovane prednosti. Tako se pri odločanju, ali jih bomo imeli v Sloveniji na voljo, odločevalci lahko oprejo tudi na to, ne samo na klinične raziskave.

Pomena teh raziskav se na kliniki Golnik dobro zavedajo, je pohvalila Lea Knez: »Zdravstvena dokumentacija je v sistemu vpisana tako, da omogoča takšne raziskave, osebje se zaveda pomena tega, govorim lahko o zavezanosti k raziskovanju, k temu, da spremljamo, kako dobro delamo. Celoten tim v enoti za internistično onkologijo prispeva k temu, da ohranjamo visoko kakovost dela, tudi s kakovostno dokumentacijo.« V splošnem bi bilo smiselno spodbujati več takšnega raziskovanja pri uvajanju novih zdravil in storitev, posebej na področjih, kjer se srečujemo z novimi zdravili, ki imajo drugačen mehanizem delovanja in drugačne neželene učinke, je pozvala.

Morda natančnejša diagnostika pri raku endometrija

Zdravnik, ginekolog in porodničar Luka Roškar, ki je predstojnik ginekološko-porodniškega oddelka splošne bolnišnice v Murski Soboti in asistent na obeh medicinskih fakultetah, predavatelj na univerzi Alma Mater Europea in tudi glavni mentor specializantom ginekologije in porodništva, raziskuje na področju raka endometrija ter predrakavih sprememb na materničnem vratu.

Za raziskovalno delo je leta 2021 že prejel Medisovo mednarodno nagrado, letos pa se je z raziskavo, ki ponuja vpogled v molekularne značilnosti raka endometrija, uvrstil med finaliste. Članek, katerega prvopodpisani avtor je, je bil objavljen v znanstveni reviji Cancers. »Tokratna raziskava je nadaljevanje naših prejšnjih raziskav na področju odkrivanja potencialnih bioloških označevalcev, vključenih v procese ožiljenja pri raku endometrija. Najti želimo nove možnosti za natančnejšo zgodnjo diagnostiko ter pacientkam prikrojen terapevtski pristop,« je pojasnil.

Rak endometrija je peti najpogostejši rak pri ženskah v Sloveniji, njegova pojavnost pa še narašča. Hitra rast tumorja in metastaziranje sta odvisna od novonastalih žil, ki tumorju zagotavljajo hrano. V raziskavi, ki so jo izvedli v sodelovanju s prof. dr. Teo Lanišnik Rižner iz inštituta za biokemijo na ljubljanski medicinski fakulteti in prof. dr. Špelo Smrkolj s kliničnega oddelka za ginekologijo UKC Ljubljana, so ugotavljali, kako tumorsko tkivo raka endometrija v okolico signalizira potrebo po novem ožiljenju.

Kot je opisal Luka Roškar, so angiogeni procesi pomemben člen v patogenezi razvoja, napredovanja in metastaziranja raka endometrija. To se med drugim kaže v koncentraciji različnih angiogenih molekul v plazmi pacientk. Spremenjeno delovanje angiogenih poti so zaznali tudi na ravni izražanja genov, kar potrjuje izsledke njihovih preteklih raziskav na vzorcih plazme.

»Ožiljenje pri raku endometrija spodbuja predvsem zmanjšano izražanje genov antiangiogenih molekul. Ugotovili pa smo, da izražanje genov, povezanih z angiogenezo, pri raku endometrija s prognostično manj ugodnimi značilnostmi ni spremenjeno le v rakavem tkivu, ampak tudi že v okolnem, morfološko normalnem endometriju,« je predstavil ključne ugotovitve. Te bi lahko prispevale k boljšemu razumevanju razvoja raka endometrija ter potencialno k natančnejši zgodnji diagnozi in terapiji, prikrojeni posamezni bolnici.