Baloni v središču ozonske luknje

Nizke temperature in močan polarni vrtinec so letos pripomogli k oblikovanju ene večjih ozonskih lukenj nad Antarktiko v zadnjih letih, ki se bo obdržala tudi v novembru.

Največja je bila 20. septembra, ko je merila 28,8 milijona kvadratnih kilometrov in je bila dvanajsta največja v 40 letih satelitskih opazovanj, so ugotovili raziskovalci pri ameriški vesoljski agenciji Nasa in nacionalni upravi za oceane in ozračje Noaa. Pri evropski Esi so sicer največjo velikost izmerili okoli 2. oktobra.

A če ne bi uvedli ukrepov montrealskega protokola, ki prepoveduje uporabo za ozon škodljivih plinov, bi bila še precej večja. Na njeno velikost vplivajo tudi vremenske razmere, ki se spreminjajo iz leta v leto. Količine klora in broma v stratosferi nad Antarktiko so od leta 2000 padli za okoli 16 odstotkov. »Še dolga pot nas čaka, a to izboljšanje je letos pomenilo veliko. Pri teh vremenskih pogojih bi bila luknja za vsak okoli milijon kvadratnih kilometrov večja, če bi bila količina nevarnih plinov enaka količini leta 2000,« je poudaril Paul A. Newman pri Nasinem Goddardovem centru.

Ozona, ki ga sestavljajo trije kisikovi atomi in je močno reaktiven, je največ na višini od 14 do 25 kilometrov, vpija najmočnejše ultravijolične sončne žarke in nas tako varuje pred njimi. Brez njega na Zemlji ne bi bilo življenja, kot ga poznamo. V zmernih količinah ima ultravijolično sevanje koristne učinke, ugodno deluje na psihično počutje, sodeluje v procesu nastajanja vitamina D, če ga je preveč, pa slabi imunski sistem, škoduje očem in koži, povzroča tudi kožnega raka. Prav tako je UV-sevanje nevarno za rastline in živali, saj upočasnjuje rast rastlin in pospešuje propadanje občutljivih organizmov v vodi, na primer fitoplanktona, kar prizadene prehransko verigo.

Nad Antarktiko se začne ozonska luknja razvijati avgusta in izzveni novembra. Tudi na severni polobli se marca in aprila ozonska plast nad severnim tečajem stanjša, vendar bistveno manj kot nad južnim. Različne agencije merijo luknjo na več načinov. En način so satelitski posnetki, med drugimi z Nasinim satelitom Aura, Esa pa luknjo spremlja s sentinelom 5. Znanstveniki spremljajo dogajanje tudi v sami luknji, ko vanjo pošljejo vremenske balone s sondami, ki zaznavajo debelino ozonske plasti in količino samega ozona v luknji. Baloni, ki so jih znanstveniki izpustili z raziskovalne postaje na geografskem južnem tečaju, se dvignejo do 33 kilometrov visoko.