»Žrtvam je treba vrniti ukradeno zaupanje«

Berlin – Voditelji Katoliške cerkve v Nemčiji z münchenskim nadškofom in kardinalom Reinhardom Marxom na čelu se globoko sramujejo razširjenih spolnih zlorab otrok in mladih, ki jih je razkrila štiriletna preiskava. V njej so ugotovili, da je med letoma 1946 in 2014 1670 duhovnikov spolno zlorabilo 3677 mladoletnikov. 

Cerkev se bo morala soočiti s posledicami grozljivih zločinov proti najšibkejšim delom družbe, njihovim žrtvam pa poskušajo pomagati drugod. V Kleinmachnowu ob meji Berlina z deželo Brandenburg že več kot 25 let deluje organizacija za pomoč mladoletnim žrtvam in njihovim družinam STIBB e.V. Pogovarjali smo se z voditeljico in pobudnico ustanove Annelie Dunand.

Kako ocenjujete najnovejše poročilo o množičnih spolnih zlorabah otrok in mladoletnikov v Katoliški cerkvi v Nemčiji?

Načeloma se mi zdi dobro, da cerkev kaže pripravljenost za posredovanje dokumentov raziskovalni skupini in s tem omogoča preiskovanje, kaj se je pravzaprav dogajalo in kako bi lahko danes otroke in mlade bolje zavarovali. A kot je videti, se ni nihče pogovarjal z žrtvami spolnih zlorab.

Vi pa se veliko pogovarjate z njimi.

Tudi v Brandenburgu smo že bili v stiku z žrtvami katoliške cerkve, a to so bili posamezni primeri, pogosteje pomagamo žrtvam drugih spolnih zlorab in njihovim družinam, povpraševanje je veliko. V vrtcih in šolah svetujemo o preventivnih ukrepih, cerkvene ustanove pa vsaj pri nas v minulih letih niso iskale takšne pomoči.

Kako je treba pomagati ljudem, ki so prestali tako grozljive preizkušnje?

Treba jim je vrniti ukradeno zaupanje, verjeti jim moramo na besedo, jih jemati resno. Žrtve si želijo, da bi jih upoštevali in spoštovali, že dejstvo, da so se izpovedali, je za otroke in mlade veliko breme. Zato imajo vso pravico do zaščite in podpore, le tako se lahko izvijejo iz te dileme.

Se lahko izvijejo ali jih takšne izkušnje spremljajo do konca življenja?

Ljudje, ki so pri nas in v podobnih ustanovah dobili pomoč ter razkrili, kaj se jim je zgodilo, se počutili upoštevane, imajo bistveno manj težav v nadaljnjem življenju. Tisti, ki molčijo in hočejo vse čim prej pozabiti, imajo probleme veliko dlje. Morda celo dosežejo, da se zlorab ne zavedajo več, a ko se znajdejo v podobnem položaju, se globoko v njih vse ponovi. Žrtve se morajo počutiti dovolj varne, da lahko povedo, kaj so doživele, mi, odrasli, in družbene ustanove moramo ustvariti pogoje za to.

Kaj pa storilci? Kako lahko nekdo tako globoko prizadene otroka ali mladoletnika, kako lahko to naredi duhovnik, ki mu je zaupana skrb zanje? Kako delujejo ti ljudje?

Najprej je treba narediti vse, da bodo prevzeli odgovornost za svoja dejanja, da bodo prenehali lagati. Ko bodo priznali, kaj so naredili, in zagotovili otroku, da se mu ni treba več bati, bo to olajšanje tako za storilca kot za žrtev. Žrtvam je treba najprej odvzeti strah. Če jih ignoriramo, so za preživetje prisiljeni razviti strategije umika, najpogosteje potiskanje doživetega v podzavest. Med našimi svetovanji se starši, prek otroka soočeni s temo zlorabe, velikokrat nenadoma spomnijo, da so bili tudi sami zlorabljeni. Če se zgodi nekaj, kar se ne bi smelo, smo nagnjeni k temu, da to potlačimo. Enako je v družbi, zlorab ne sme biti ne v cerkvah ne v športnih društvih ali drugod, zato jih nočemo videti, kar storilcem olajša delo. Cerkev jih je pogosto selila v druge škofije, kar ni rešitev.

Kako pomembno je, da jih prijavijo policiji?

Ovadbe so pomembne, a se je pri tem treba ozirati na žrtve. Sodni proces sloni samo na njihovem pričanju, in če se počutijo eksistencialno ogrožene, družba od njih tega ne more zahtevati. Potrebujemo tudi druge poti, s storilci se je treba soočiti, otroke je treba preventivno pripraviti na samoobrambo. Mnogi ne vedo niti, kaj se dogaja z njimi, in tako hitro padejo v past, fantje, ki pridejo k nam, pogosto rečejo, na začetku sploh nisem vedel, kaj je delal z mano. Majhni otroci nimajo vedenja o seksualnosti in strategij za soočanje z njo, če se jim nekdo prijateljsko približa, verjamejo, da so ljubljeni. Ena izmed bistvenih strategij storilcev je pritegnitev otrok v pozitivne odnose, v odvisnost, potem pa počasi tako krmilijo napade, da otrok verjame, da je sam odgovoren zanje. Žrtev si tako kot mnogi odrasli ne more predstavljati, da ima ta prijateljski človek tudi drugačen obraz, da je lahko tako dvoličen. Storilci se na zunaj kažejo kot zelo prijazni in pripravljeni pomagati, pogosto jim nasedejo tudi odrasli, kaj šele otroci, ki jim je potem treba odvzeti občutek krivde in strah.

So v Katoliški cerkvi še posebej plodna tla za pedofile ali se to v isti meri dogaja tudi drugod?

V vseh delih družbe so niše, v katere se lahko skrijejo pedofili, tam, kjer sta nadzor in pozornost usmerjena na otroke, jih je lažje odkriti. Ne boste verjeli, a mnogi storilci sploh ne vedo, kako dolgotrajno škodo so povzročili žrtvam. To jih ne briga, osredotočeni so nase in na svoje potrebe ter razmišljajo samo o poteh za njihovo zadovoljitev, po možnosti tako, da jih ne odkrijejo. V sodobnih družbah smo čedalje bolj pod stresom in preobremenjeni, zato morda nismo dovolj pozorni na to, kaj se dogaja z našimi otroki. Vsa družba in njene ustanove bi morale postaviti otroke v središče pozornosti, tako bi prej odkrili spremembe v obnašanju in druge signale. Že dolgo se ukvarjam s to problematiko in lahko rečem, da se je marsikaj spremenilo, a so vse bolj subtilne tudi strategije storilcev. Kako je mogoče, da ob spolnih zlorabah duhovnikov o tem ne vprašajo otrok? Veliko bi pridobili že s tem, če bi jih vzeli resno. Neki enajstletnik, ki smo ga učili pravilnega reagiranja, je videl poskus nadlegovanja prijatelja in poklical policijo. Če otroci poznajo koncepte, so veliko varnejši. V cerkvah, kjer na površju zanikajo vse seksualno, se preprosto ne pogovarjajo o tem in otroci ne vedo, kaj se dogaja z njimi, za takšne zlorabe nimajo niti imena. Treba jih je informirati, ne da bi jih pri tem travmatizirali.

To delate tudi vi.

Otroke pripravljamo na nastope na sodiščih, podpiramo jih, da lahko pričajo proti storilcem. A se moramo tudi mi bojevati za obstoj, pravijo nam, da ni dovolj denarja, a kako naj žrtvam, ki jih zdaj vodimo skozi te procese, rečemo, da jim ne moremo več pomagati? To bi bilo fatalno. Vsak dan vidimo grozljive primere in otroci, ki prihajajo k nam, so vse mlajši, prihajajo že iz vrtcev. Kako naj jim rečemo, da zanje ni denarja?