V nadaljevanju preberite:

»Zaradi omadeževanega ugleda za vsakega Kitajca po en juan!« S temi besedami je bloger Wu Wanzheng zahteval 1,5 milijarde juanov od Mo Yana, edinega kitajskega državljana, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Wu je prejšnji teden na sodišču celo vložil tožbo proti pisatelju, o katerem trdi, da je v svojih romanih žalil voditelja Mao Zedonga, Narodnoosvobodilno vojsko in ves »kitajski narod«.

Tožba je bila zavrnjena, je sporočil bloger, ki se na družbenem omrežju weibo podpisuje s psevdonimom Mao Xinghuo, v katerem je priimku pokojnega voditelja dodal besedo »iskra«. S tem aludira na Maov izrek, da lahko »ena sama iskra zaneti prerijski požar«.

Njegov prispevek o tem, da je Mo Yan oblatil Komunistično partijo s prikazovanjem mlačnega odpora njenih gverilcev med japonsko zasedbo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bil več kot desettisočkrat deljen in komentiran, in to z velikim odobravanjem Wujeve trditve, da je Mo dobil Nobelovo nagrado zato, ker so »njegova dela na liniji zahodne 'politične korektnosti', njegova Kitajska pa v skladu s tem, kar Zahod misli in od nas pričakuje«.

Takšno vzdušje nasilnega linča vlada danes na kitajskem internetu. V tridesetih letih, odkar se je Kitajska vključila v omrežje, ki je povezalo svet, se je zgodilo veliko tega, česar ni nihče pričakoval. In seveda se ni zgodilo tisto, kar so vsi mislili, da je neizogibno: internet ni postal prostor svobodnega kritiziranja oblasti in širjenja demokracije. Ravno obratno – postal je izhodišče novega nacionalizma, upiranja Zahodu in celo sovraštva do vsega, kar prihaja s te strani. Pravzaprav je vir vsega nasprotnega od tistega, kar se je pričakovalo, da bo spodbudil.