Zgodovinsko čiščenje »rjavih madežev«

»FPÖ je stranka kot skorajda vsaka­ druga,« je izjavil upokojeni zgodovinar Wilhelm Brauneder,­ ko je predstavljal povzetek ­neobjavljenega poročila o zgodovini avstrijske svobodnjaške stranke, ki so jo po drugi svetovni vojni ustanovili obsojeni ­nekdanji nacisti.

Generalni sekretar svobodnjakov (FPÖ) Christian Hafenecker je na predstavitvi poročila, ki se je vodstvo stranke ni udeležilo, priznal, da jih je k ustanovitvi posebne komisije zgodovinarjev »prisilil« škandal, ki se je pripetil lani februarja, ko je prišla v javnost novica, da v eni od bratovščin, v katero so bili včlanjeni pomembni člani stranke, še vedno prepevajo stihe, da se bodo zmogli znebiti še sedmega milijona Judov. To je bil le eden od škandalov, ki so pretresali to desničarsko stranko od začetka, ko jo je vodil nekdaj zagret nacist in pomemben politik v nemškem rajhu Anton Reinthaller, do nedavne afere Ibiza, zaradi katere je moral oditi prejšnji predsednik stranke Heinz-Christian Strache. Svobodnjaki so se morali posloviti od vladajoče koalicije, Avstrijci pa od celotne zvezne vlade.

Biološki razlogi

Svobodnjaki so obljubljali, da bodo ugotovitve 16 članov komisije predstavili lani jeseni, a tudi tokrat so novinarji dobili le 32-stranski povzetek okoli 1100 strani dolgega poročila. V časniku Standard so ugotovili, da v povzetku ni nič takšnega, česar ne bi že pred desetletji objavili sodelavci Dokumentacijskega arhiva avstrijskega odpora, a to poročilo je prvi strankarski dokument, ki priznava, da je bilo na vodstvenih položajih svobodnjakov več nekdanjih nacistov kakor v katerikoli drugi avstrijski stranki. V poročilu piše tudi, da od volitev leta 1983 med zveznimi poslanci FPÖ ni bilo več nekdanjih članov NSDAP – »saj to ni bilo več mogoče že iz bioloških razlogov«.

Kljub (nekdanjim) osebnim stikom svobodnjaških politikov z nacizmom, poudarjajo avtorji poročila, FPÖ ni bila nikoli uradna naslednica nacionalsocialističnih strank, analiza njihovih političnih stališč in nastopov pa da kaže, da se ni nikoli politično zavzemala za ponovno vzpostavitev nacističnega režima. V poglavju, ki pre­učuje programske zasnove stranke, je Thomas Grischany, ki je bil do nedavnega zaposlen v kabinetu podkanclerja Stracheja, zapisal, da nihče ne more resno trditi, da je bila FPÖ kadarkoli nacionalsocialistična stranka, in da prav tako ne vzdrži kritične presoje stališče, da je to skrajnodesničarska stranka. Kot dokaz so na predstavitvi navedli podatek, da so pri sprejemanju 10 od 15 zakonov o povračilu in odškodninah Judom poslanci stranke kljub zadržkom glasovali za.

Čakajoč na izraelski blagoslov

Komentatorji so takoj ugotovili, da je ta del poročila o »neantisemitskosti« svobodnjakov namenjen temu, da bi ga priznala tudi mednarodna oziroma izraelska »strokovna javnost«. Avtorji so priznali, da se je objava zavlekla tudi zato, ker so čakali na »zeleno luč« neimenovanega neodvisnega izraelskega zgodovinarja. Prav to je bil eden od vzrokov, da so poročilo vnaprej raztrgali domači strokovnjaki. »Ne morem si zamisliti, da bi to lahko bila potrditev njihove strokovnosti, že zato, ker v Izraelu ne poznam niti enega zgodovinarja, ki bi se podrobno ukvarjal z zgodovino druge republike, kaj šele s FPÖ in njenimi predhodniki,« je izjavil direktor Inštituta za sodobno zgodovino pri dunajski univerzi Oliver Rathkolb.

Povedal je, da njega ali njegovih sodelavcev niso niti povabili k sodelovanju, čeprav je v Avstriji dovolj zgodovinarjev, ki bi poročilu lahko dali znanstveno potrditev. Njegovo oceno, da je to »neprofesionalno delo«, so avtorji zavrnili, češ da ni profesionalno ocenjevati poročila, preden si ga videl. Komentatorji so kritizirali svobodnjake, da so z objavo »delnega poročila« počakali na predvolilni čas. V socialdemokratski stranki so svobodnjaško poročilo imenovali »sramotni ples po jajcih« oziroma »kozmetično popravljanje podobe«, ki so ga uprizorili »tesni prijatelji« stranke, ki niso povezani z univerzo.