Zgodovinski revizionizem na Hrvaškem je nevaren za Evropo

Saborski poslanec in predsednik Samostojne demokratske srbske stranke Milorad Pupovac je tarča kritik, ker je primerjal sodobno Hrvaško z nekdanjo ustaško NDH. Po menju predsednice Kolinde Grabar-Kitarović na povsem neprimeren, nesprejemljiv in zlonameren način kritizira Hrvaško.

Pupovec velja na Hrvaškem, kjer so se menjali trije predsedniki in sedem premierjev, za saborsko konstanto. V tem času so ga obkladali z vzdevki, kot so Tuđmanov Srb, politični trgovec, profesionalni Srb, srbski etno poslovnež, četnik in velikosrbski norec.
 

Kako vplivajo odnosi Zagreba z Beogradom na odnose hrvaške večine s srbsko manjšino?

Slabi odnosi vplivajo slabo. Dobri odnosi vplivajo dobro, a že dolgo niso dobri. Odprta vprašanja, kot so pravice manjšin, vojni zločini, pogrešane osebe v vojni v devetdesetih in vprašanje meja, se ne rešujejo, temveč se uporabljajo kot sredstvo za politične spopade. Namesto obnavljanja zaupanja med dvema narodoma in dvemi državami ter sodelovanja v procesu evropeizacije in širitve celotnega območja bivše Jugoslavije, se ohranja ali poglablja nezaupanje, a evropeizacija se prakticira kot balkanizacija v slabšalnem pomenu te besede.
 

Kaj pomeni retrogradni preobrat za hrvaško družbo?

Ta retrogradni proces se je začel razvijati po oprostilni sodbi dvojice generalov na haaškem sodišču (2012), okrepil pa se je po vstopu Hrvaške v polnopravno članstvo EU (2013). Vrhunec je doživel z nasilno proticirilično kampanjo po poskusu vlade, da postavi dvojezične latinsko-cirilične plošče v Vukovarju. s protivladno kampanjo (predsednik Josipović in premier Milanović sta pripadala levemu centru) in s kampanjo za obnovo konservativnih katoliških vrednot v izobraževalnih programih. Na čelu tega procesa so bile nevladne organizacije takšne ideološke usmeritve, na koncu pa se je leta 2015 oblikovala tudi takšna državna politika. Kampanje so pustile globoke korenine v hrvaški družbi z ambicijo, da se razširijo in postanejo dominantni steber hrvaškega političnega življenja ter da kot takšne sovpadajo s podobnimi ambicijami v nekaterih drugih evropskih državah.
 

Ali se ve, kaj je dovoljeno in kaj ni?

To se ve vsem manj. Ne le na Hrvaškem. Vse manj se ve, kaj je pravično in kaj je nepravično, kaj je moralno in kaj je nemoralno, kaj je resnično in kaj je lažno, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je prihodnost in kaj je preteklost. Zanikanje idej in politike, ki so omogočile sodobne evropske države in projekt današnje Evrope, kot je zanikanje idej francoske revolucije leta 1789, evropskih državljanskih revolucij leta 1848, evropskih socialnih bojev in ruske revolucije leta 1918, še posebaj pa zanikanje antifašizma kot temelja današnje Evrope, uničuje idejne usmeritve, na podlagi katerih lahko ljudje vedo, kaj je dovoljeno in kaj ne.

Kako katoliški krogi vplivajo na ekstremno desnico in na protisrbsko razpoloženje v družbi?

Na žalost so posamezni škofje in katoliški krogi aktivno sodelovali v proticirilični in v kampanji proti levo-liberalni politiki in vladi Zorana Milanovića. Aktivno prispevajo tudi h krepitvi populističnih in nacionalističnih referendumskih pobud, ki imajo za cilj zamenjavo pluralne in predstavniške demokracije z "referendumsko demokracijo". Spodbudno je, da so nekateri škofje pred časom opozorili na nevarnost, ki grozi Hrvaški zaradi ideologije sovraštva in nasilja.
 

Mar k takšnemu vzdušju ne prispevajo tudi srbski vojni zločini v devetdesetih, ki še vedno niso preiskani in sodno preganjani?

Na Hrvaškem so zadnjih pet ali šest let sile, ki trdijo, da Srbi niso bili kaznovani. V resnici je ravno obratno, ker za zločine zoper Srbe, kot so etnično čiščenje in kršitve mednarodnega vojnega prava in za preprečevanja vračanja beguncev, skoraj nihče ni odgovarjal. S to zgodbo, da Srbi niso odgovarjali za vojne zločine, se v resnici želi ohranjati vojno atmosfero, razveljaviti rezultate mirne reintegracije vzhodne Slavonije in spodbuditi Srbe na tem območju, naj se izselijo.
 

Kakšno težo imajo aktivnosti za zanikanje hrvaških zločinov v Jasenovcu in relativizacija ustaškega gibanja in NDH?

To je ena najtežjih oblik zgodovinskega revizionizma. Posledice tega so nevarne za Hrvaško, za odnose med Hrvati in Srbi ter tudi za odnose med katoliki in pravoslavnimi kristjani. Na koncu je nevarno tudi za Evropo, ker odpira prostor za druge zgodovinske revizionizme in tlakuje tla za obnavljanje zločinskih ideologij, ki so pripeljale do koncentracijskih taborišč smrti kot dela politike in ideologije nacizma in ustaštva.


 

Ali vam hrvaški nacionalisti zamerijo, ker kot predstavnik srbske manjšine in oblasti vplivate na sestavo parlamentarne večine?

Ko sem prispeval k mednarodnemu priznanju Hrvaške, mi niso zamerili. Nato sem opozoril na zločine zoper srbske civiliste, kar so mi zamerili. Ko sem skupaj z drugimi vodil mirno reintegracijo vzhodne Slavonije, je bilo vse v najlepšem redu, ko pa smo zahtevali spoštovanje manjšinskih pravic, ki so zajamčene z Erdutskim sporazumom in z ustavnim zakonom, so obrnili ploščo. Niso mi zamerili, ko sem pomagal, da Hrvaška postane članica EU, zamerili pa so mi, ko sem se uprl retrogradnim politikam, obnovi vojne atmosfere in širitvi sovraštva in nasilja zoper Srbe. Pred dvemi leti so sprožili celo pobudo za referendum, ki naj bi preprečil participacijo Srbov v parlamentu in na oblasti, pri čemer so prepričevali ljudi, naj podpišejo "proti Pupovcu".
 

Zaradi vašega sodelovanja z Aleksandrom Vučićem in Andrejem Plenkovićem se zdi, da nikoli niste bili močnejši, čeprav ste sodelovali tudi s Franjom Tuđmanom, Slobodanom Miloševićem, Dobrico Ćosićem, Ivico Račanom, Borisom Tadićem in Ivom Sanadarjem?

Nepošteno bi bilo pozabiti Zorana Đinđića in Vojislava Koštunico s srbske ter Jadranko Kosor i Zorana Milanovića s hrvaške strani. Pošteno bi bilo povedati, da mi več pomeni sodelovanje med sedanjimi hrvaškimi in srbskimi politiki, sedanjim in prihodnjim državnim vrhom obeh držav in sodelovanje med državami na območju bivše Jugoslavije, kot moja politična moč. Navsezadnje ta moč, v meri v kateri obstaja, izhaja iz organiziranosti srbske skupnosti, politike, ki smo jo gradili in razvijali, in podpore, ki sem jo dobil od svojih volivcev. Na koncu daje moč vsaki politiki, tako tudi moji, tisto, za kar se zavzemate, in tisto, čemur nasprotujete.
 

Kako razumeti pismo predsednice in vrhovne poveljnice oboroženih sil Kolinde Grabar-Kitarović, v katerem obtožuje saborskega poslanca in pripadnika nacionalne manjšine, da na zlonameren način kritizira Hrvaško?

Simbolično je jasno samo po sebi. Tudi politično je jasno, kaj pomeni, če varuhinja ustave napada tistega, ki opozarja na kršitve človekovih pravic in pravic nacionalnih manjšin zajamčenih z ustavo. Še zlasti, če je sedanji predsednik saborskega odbora za ta vprašanja, ki poziva h krepitvi ustavnega domoljubja in ne nacionalizma in šovinizma.
 

Ali je ideologija sovraštva prisotna tudi v predsedniški tekmi?

Kampanja za predsedniške volitve, posebno med desnimi kandidati, se za zdaj vodi iz izrazito desnih pozicij, kar v naših okoliščinah pomeni, da je protimanjšinska oziroma protisrbska in na poziciji skrajnega zgodovinskega revizionizma. Iz teh pozicij se lahko generira ideologija sovraštva. To se je videlo v odsotnosti njihove obsodbe nasilja zoper Srbe v minulih tednih. Nekateri kandidati so tudi pozivali k prepovedi dela Samostojne demokratske srbske stranke in njenega predsednika.
 

Kako je mogoče vladajočo politiko zavarovati pred tveganjem, ki ga prinaša porast skrajno desnih politik?

Z ozaveščanjem tega tveganja kot splošno nacionalnega in z njegovo pretvorbo v javno zavest. Pri tem bi morali sodelovati vsi, ki jim je do tega, da ne bi skrajne desne politike postale del glavne usmeritve nacionalne politike. Sodelovati bi morale stranke vladajoče koalicije in opozicijske stranke ter vsi državljani, ki bi radi ohranili ideje in dosežke revolucij za svobodo, ki smo jih podedovali. Zaradi njih smo dobili priložnost, da obstajamo kot svobodni narodi. Hrvaške in druge evropske izkušnje pričajo, da je nasprotovanje tem dosežkom zlasti v 20. stoletju prineslo nazadovanje in apokaliptično trpljenje. Sedanja hrvaška vlada in pomemben del politične scene se tega zaveda. Drugo je vprašanje, kako to pretvoriti v politično delovanje in doseči neko vrsto soglasja, ki bi bilo podobno soglasju za vstop v EU.
 

Ali ima hrvaška oblast dovolj moči za zaustavitev procesov, ki so privedli do rasti sovraštva do pripadnikov drugih etničnih in verskih skupnosti?

Plenkovićeva vlada je to zaustavila ali zmanjšala leta 2016 z njegovim prihodom na oblast. V zadnjem letu ali dveh so se združili tisti, ki delujejo proti drugim etničnim in verskim skupnostim ter proti njemu, tako da predstavljajo nevarnost za ene in druge. Policija in drugi deli državnega aparata so se s svojim delovanjem na minulo nasilje odzvali ustrezno. Videli bomo, kako bo delovalo pravosodje. Če predpostavimo, da bo vse tako, kot je treba, to ne bo zadostovalo brez jasnih političnih stališč in odločnega političnega ukrepanja. Sovraštvo je prišlo do otrok in mladih, vključno z navijači, s političnih in pridigarskih govorniških odrov ter prek medijev. To moramo spremeniti.