V nadaljevanju preberite:

Tajvanski predsednik Lai Ching-te zna o najobčutljivejših stvareh govoriti tako, da postanejo še bolj občutljive. Tako je v intervjuju za območno televizijo izjavil, da Ljudska republika Kitajska Tajvana noče zasesti zato, ker je otok del njenega ozemlja, temveč zato, ker hoče spremeniti svetovno ureditev.

Če bi šlo za ozemeljsko celovitost, se je retorično vprašal Lai, zakaj Peking ne zahteva od Rusije, naj vrne kitajsko ozemlje, ki ga je sosednja sila v 19. stoletju odvzela zadnji dinastiji Čing?

Lai je imel v mislih 600.000 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje, ki ga je bilo cesarstvo dinastije Čing na podlagi sporazuma, podpisanega 28. maja 1858 v mestu Aigun na bregu reke Amur, prisiljeno odstopiti carski Rusiji. To je eden od »neenakopravnih sporazumov«, kot jih imenujejo v kitajskih zgodovinskih učbenikih, v katere je bilo propadajoče osrednje cesarstvo prisiljeno po porazu v opijskih vojnah in sredi obračuna z uporniki Taipinga, ki so se štirinajst let (od leta 1850 do leta 1864) vojskovali z mandžurskimi vladarji.

Rusija je začutila, da Kitajska še ni bila bolj šibka, in to priložnost izkoristila za uresničitev sanj Katarine Velike o izhodu na Tihi ocean prek Ohotskega morja. »Zdaj je Rusija bolj šibka kot kdaj prej, mar ne?« je dejal Lai Ching-te v televizijskem intervjuju. »LR Kitajska bi lahko od Rusije zahtevala vrnitev ozemlja, a tega ne bo storila. Očitno je, da si Tajvana ne želi iz ozemeljskih razlogov.« Motivi Pekinga so geopolitični, je poudaril Lai, in razkrivajo željo po spremembi svetovne ureditve v kitajsko korist.