Zgodba ladje Aquarius je metafora evropske (proti)begunske politike

Zgodba reševalne ladje Aquarius, ki je v nedeljo končno varno pristala v Valencii, je zgodba o nedelujoči, kaotični, ideološki, oportunistični in, predvsem, populistični evropski (proti)begunski in (proti)migrantski politiki. Ta bo čez deset dni ključna tema vrha Evropske unije.

V nedeljo je utrujene in travmatizirane begunce in migrante po dolgih dnevih, ki so jih preživeli na odprtem morju, v pristanišču v Valencii pričakala množica ljudi in popolna zdravstvena oskrba. V pristanišču jih je pozdravil velikanski napis »Dobrodošli doma« – v španščini, francoščini, angleščini, arabščini in v lokalnem dialektu.  

»To ni križarka. Je ladja, ki išče in rešuje ljudi. Ni narejena za to, da bi ljudje na njej ostali več kot dva, tri, morda štiri dni. Zaradi vremena smo ljudi prosili, naj ostanejo v zaprtih prostorih, kjer so bili resnično utesnjeni. Slabo jim je bilo zaradi valov,« je po pristanku Aquariusa v Valencii dejal Aloys Vimdar, koordinator ekipe Zdravnikov brez meja (MSF) na krovu reševalne ladje, ki jo francoska organizacija upravlja skupaj s humanitarno organizacijo SOS Méditerranée. Vimdar se je na ta način odzval na cinično izjav italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija, ki je izjavil, da je ladja Aquarius na – križarjenju.

Nasprotni bregovi

Novi španski zunanji minister Josep Borrell je odločitev svoje vlade, da sprejme 630 izčrpanih potnikov iz reševalne ladje, označil za izjemno simbolno dejanje, »katerega namen je potegniti Evropo iz njene nojevske politike«.  A nova španska vlada, kot kaže, pripravlja zelo konkretne spremembe v migrantski  in begunski politiki. Uradni Madrid je že napovedal, da bo dostop do javnega zdravstva kmalu na voljo tudi ljudem brez dovoljenja za bivanje, hkrati pa španske oblasti po dolgih letih policijske in tudi vojaške brutalnosti v svojih eksklavah na maroškem ozemlju Melilli in Ceuti razmišljajo o umiku bodeče žice z visokega zidu, ki obkroža obe mesti. Tiskovna predstavnica španske vlade Isabel Celaa sicer pravi – to so izjemno pomembne besede, ki bi jim morali (ne le) v Bruslju še kako prisluhniti –, da so oblasti v Madridu v primeru ladje Aquarius reagirale »popolnoma normalno in v skladu z obstoječimi evropskimi pravili«.

Medtem ko se pred vrhom EU (28. in 29. junij), ki bo posvečen migracijam, in kjer naj bi italijanske oblasti predstavile nov predlog skupne evropske azilne politike ter poskušale spodkopati skrajno nepravični Dublin II, ki je glavnino teže in odgovornosti prenesel na Grčijo, Italijo in Malto, oblikuje nemško-avstrijsko-italijanska protimigrantska koalicija, se Španija očitno povezuje s Francijo, čeprav je ta v zadnjem letu močno zaostrila svoj odnos do migracij. Novi predsednik španske vlade Pedro Sanchez je v nedeljo tako dejal, da ceni pripravljenost francoskega predsednika Macrona za sodelovanje in verjame, »da bi to lahko bila osnova za sodelovanje, ki bi ga Evropa lahko uporabila za svoj odziv na migrantsko krizo«. Francoski predsednik Emmanuel Macron je italijanske oblasti zaradi zaprtja pristanišč za reševalne ladje sicer označil za cinične in neodgovorne. Francija je v soboto sicer sporočila, da bo – po 45 dneh, ko bodo španske oblasti odločile, ali si vloge za azil upravičene ali ne – sprejela vse begunce in migrante z ladje Aquarius, ki bodo izrazili željo po bivanju v Franciji.

Humanizem proti politiki

»Izjemna podpora, ki smo je bili deležni iz evropske civilne družbe potem, ko nam je bil prvič zavrnjeno izkrcanje v varnem pristanišču kaže, da so ljudje bolj modri od svojih voditeljev,« je po prihodu v Valenciio sporočila tiskovna predstavnica humanitarne organizacije SOS Méditerranée Mathilde Auvillain in dodala, da so prebivalci Evrope s predanostjo človeškemu življenju in dostojanstvu delovali povsem drugače kot evropski voditelji, za katere bi morala nesprejemljiva zgodba ladje Aquarius po njenih besedah predstavljati budnico.

A kaj dosti razlogov za optimizem ni. Od kar je Bruselj začel financirati in uriti libijsko obalno stražo, ki jo vodijo pripadniki (t)istih milic, ki hkrati vodijo suženjska taborišča in posle tihotapljenja ljudi preko Sahela, je postalo jasno, da EU ne išče ne rešitve ne odgovora na begunsko-migrantsko vprašanje – pač pa le na široko zapira oči in prelaga odgovornost. »Zaradi te odločitve libijska obalna straža ljudi pošilja nazaj v pekel, hkrati pa ogroža varno, učinkovito in profesionalno iskanje in reševanje ljudi v mednarodnih vodah,« je iz Valencie sporočila Auvillainova.