Žensko vprašanje po maroško

Veselje na družbenih omrežjih je neizpodbitno, čeprav je, če se izrazimo nekoliko srborito, dobljena le »bitka«, medtem ko »vojna« še traja. Maroški kralj Mohamed VI. je v sredo pomilostil mlado novinarko Adžar Rajsuni, ki jo je sodišče v Rabatu konec septembra zaradi »nezakonitega abortusa« obsodilo na leto dni zapora. Že proces in sploh obsodba sta pognala kvišku številne svobodomiselne Maročanke in Maročane, pa tudi senzibilno tujo javnost, zlasti v Franciji. Zahtev po rahljanju maroške kraljevine v bolj odprto družbo, v kateri bodo državljani uživali več svoboščin, je nič koliko in jih bo, vsaj če sodimo po duhu na spletnih platformah, težko zajeziti.



Žensko vprašanje je neskončno dolga pot v vsaki družbi, nikjer na svetu je ne prehodijo hitro. Žensko vprašanje po maroško je za povrhu določeno z islamom, kako naglo napreduje, pa je tik pred kraljevo odločitvijo, da bo pomilostil Adžar Rajsuni, v pogovoru za Delo pojasnil Azzeddine Farhane, novi veleposlanik Maroka na Dunaju, ki ob Avstriji in Slovaški pokriva tudi Slovenijo (predsedniku Borutu Pahorju je poverilno pismo predal v sredo).

Iz poligamije v monogamijo

Družbeno prelomno je bilo v Maroku leto 2004, ko so, kot je povedal Azzeddine Farhane, sprejeli nov družinski zakonik (mudawana). »Z njim zagotavljamo pravice ženskam in prav tako enakost spolov, jasno je, da v islamskih okvirih, saj smo vendar muslimanska država, zato spoštujemo pravila islama.« Zakonik se dotika žensk z vseh zornih kotov, »naj je to zakonska zveza, dedovanje in še vse drugo. Tako smo starostno mejo, ko se je mogoče poročiti, tako za moške kakor za ženske postavili na 18 let.« Prej starostnih določil ni bilo, mladoletnost pa ne ovira za zakonski stan. »Prav tako odtlej sta oba zakonca odgovorna za družino«, ni več le moški tisti, ki mora preživljati družinske člane.



»Prej smo imeli tudi poligamijo, kar po islamskem pravu pomeni kar štiri žene, zdaj je silno težko doseči, da bi lahko imel moški že dve.« Z drugo zakonsko družico se mora strinjati prva, kar se najbrž ne zgodi prav pogosto ... »So primeri, ko kakšna ne more imeti otrok, a tudi takrat mora moški pred sodnika z zahtevanimi dokazili, zdravniškimi in finančnimi«, da si lahko privošči ljubezensko življenje v troje. Po zakoniku iz leta 2004 je bolje poskrbljeno tudi za otroke: tisti, rojeni zunaj zakona, imajo pravico, da izvedo, kdo je oče, kakor lahko po njem dedujejo prav tako hčere in ne le sinovi, »čeprav islamsko pravo odstotkovno določa, kdo dobi koliko. Toda nič ne preprečuje očetom, da, ko so še živi, darujejo določeno imetje hčeram in jih tako zaščitijo.«
 

Obsojeni in pomiloščeni

Ob tako spodbudnih korakih v sodobno družbo, prijaznejšo do žensk, je »prešuštvovanje še naprej kaznivo in zunajzakonski seks prepovedan. Muslimanska država smo«, zato spoštujejo šeriat. Kakor je glasno čez maroške meje završalo v primeru 28-letne Adžar Rajsuni, je prav tako prepovedan splav, »iz medicinskih razlogov ga lahko izjemoma predpiše zdravnik. Toda biti noseča tri ali štiri mesece in za povrhu še neporočena ...« Zadeva Adžar je močno pretresla maroško družbo, saj je bilo ogromno preigravanja, češ, mlada ženska je moteča, ker je po poklicu novinarka. Hkrati sta politično oblastem šla v nos njena strica, ker je eden intelektualec in ideolog islama, drugi odgovorni urednik dnevnika Ahbar al Jaum, oba pa ostra kritika maroških oblasti ...



Zdaj, ko je mlado žensko pomilostil kralj Mohamed VI., najvišja avtoriteta v Maroku, so oproščeni kazni tudi njen fant (obsojen je bil na leto dni zapora) ter ginekolog (dve leti) in anestezist (leto dni pogojno), ki sta opravila poseg, pa še zdravnikova tajnica (osem mesecev pogojno), ki je vse skupaj dokumentirala. V monarhovi milosti je, kot so uradno zapisali, prepoznati usmiljenje in velikodušnost do omenjenega para ... Seveda se brž postavlja vprašanje: kaj pa druge in drugi? Razprava je odprta, je za Delo povedal Azzeddine Farhane, »in vsaka debata prinese nove premisleke, četudi je okvir islamski«.