Združeno kraljestvo bo opolnoči izstopilo iz EU

Združeno kraljestvo bo danes opolnoči po našem času po 47 letih članstva izstopilo iz Evropske unije in s tem uresničilo izid referenduma, na katerem je 23. junija 2016 51,9 odstotka britanskih volivcev povzročilo enega največjih političnih pretresov v sodobni evropski zgodovini.

Pot od referenduma do uresničitve njegovega izida je bila dolga in prepredena z ovirami, ki bodo z nekaj časovne distance najverjetneje videti manjše, kot so dejansko bile. O obsežnosti izziva, pred katerega so bili postavljeni politiki na obeh straneh Rokavskega preliva, največ pove podatek, da bo brexit izveden šele v četrtem poskusu.

Upor iz provinc

Sosledje dogodkov, obratov in zasukov, povezanih z britansko ločitvijo, je težko zajeti, kaj šele analizirati, ne da bi pri tem izpustili kakšno pomembno podrobnost. Korenine brexita segajo daleč nazaj, veliko pred odločitev takratnega britanskega premiera Davida Camerona, da razpiše referendum, s katerimi bi enkrat za vedno končal dvome in razprtije o položaju države znotraj EU. Njegova tvegana igra na koncu ni prinesla predvidenega rezultata, a argument nasprotnikov brexita, da se ta ne bi zgodil, če Cameron ne bi razpisal referenduma, je tudi več kot tri leta pozneje neprepričljiv.



Kaj natanko je spodbudilo upor provincialne Anglije in Walesa leta 2016, je vprašanje, na katerega še vedno nimamo povsem jasnega odgovora. Na odločitev je vsekakor vplivalo vprašanje migracij. Število priseljencev iz drugih držav Unije se je na Otoku iz leta v leto povečevalo in ustvarjalo pritisk na javne storitve. Celinski del EU se je medtem spopadal s posledicami begunske krize, ki je leto pred referendumom dosegla svoj vrhunec. Toda tu so bili še drugi potencialni vzroki: denimo želja po vrnitvi moči in pristojnosti, ki jih je Združeno kraljestvo v 47 letih integracije prepustilo EU, odpor do evropske birokracije ter neskončne integracije oziroma do koncepta »vse bolj povezane« Unije.

Strateška napaka

Logično vprašanje, ki se pri vsem tem postavlja, je, ali bi EU leta 2016 kakorkoli lahko preprečila brexit. Nekdanji predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je večkrat poudaril, kako mu je žal, da je upošteval Cameronovo prošnjo, naj se ne vmešava v referendumsko kampanjo. Prepričan je, da bi njegova intervencija izid lahko nagnila v korist taboru »remain«. Toda veliko večja verjetnost je, da bi ta z Junckerjevo pomočjo zabeležil še prepričljivejši poraz.



»Mislim, da EU kratkoročno ne bi mogla preprečiti brexita,« je za Delo dejal Andrew Duff, nekdanji predsednik evropskih federalistov, medtem ko bi ga dolgoročno lahko preprečila samo, če bi postala bolj integrirana in uspešnejša. V vsakem primeru mora britanska politika po njegovih besedah »zanj prevzeti popolno odgovornost«.

Britanski liberalec, ki je petnajst let sedel v evropskem parlamentu, verjame, da je EU sicer naredila strateško napako, ko je podaljševala proces pogajanj o izstopu, »saj je to razbremenilo pritisk na britansko opozicijo, da bi podprla mehkejšo različico brexita, ki jo je izpogajala Theresa May«. Njen naslednik na premierskem položaju Boris Johnson zdaj žanje rezultate tega neuspeha.
 

Britanski premier Boris Johnson je na decembrskih volitvah dobil dokončni mandat za izvedbo brexita na podlagi ločitvenega sporazuma. Foto: Oli Scarff/Afp

Brez precedensa

Čeprav bo Združeno kraljestvo iz EU izstopilo na urejen način, torej brez neposrednih posledic za državljane, in bo še vsaj prihodnjih enajst mesecev, kolikor bo trajalo prehodno obdobje, v katerem bosta obe strani poskušale doseči dogovor o prihodnjih odnosih, ostalo del evropskega enotnega trga in carinske unije, je ločitev dogodek brez precedensa, iz katerega bo EU, ki bo od polnoči štela sedemindvajset članic, težko potegnila karkoli pozitivnega.

Edina svetla plat, ki jo vidi Andrew Duff, je, da nobene od ostalih članic ne zanima, da bi posnemala Združeno kraljestvo in odšla po njegovi poti.