V nadaljevanju preberite:

»Mislim, da je tema umetnosti človekovo trpljenje … Dejal bi, da je umetnost sama po sebi subverzivna. In mora biti takšna, da lahko uničuje staro strukturo. Duhovno mora biti nasilna. Ne fizično nasilna. Nikar ne mešajte teh dveh stvari. Brez te subverzivne moči bo umetnost poraženka in se ne bo mogla učinkovito bojevati proti tem mogočnežem. Oni pa so ultra močni, prevladujejo v vseh vidikih naših življenj in potiskajo družbo proti zelo nevarni stopnici. Poglejmo probleme okolja, politično korupcijo, izgubljeno ideologijo, na vseh področjih izgubljamo tla pod nogami. Umetnik mora imeti jasno vizijo in jasno odgovornost. In moral bi biti dovolj vešč, da se bo tisto, kar hoče povedati, v resnici slišalo.«

S temi besedami je Ai Weiwei v enem samem dihu odgovoril na vprašanje, ali lahko svet umetnosti pomaga v boju za svobodo in demokracijo. To je bil intervju za Umetniški časopis, ki so ga z umetnikom imeli konec septembra med njegovo udeležbo na razstavi v Southbank Centru v okviru angleškega 100. Pen festivala v čast svobode govora.

O kitajskih umetnikih je dejal, da niso več sposobni ubraniti človeških vrednot, je pa prav tako ugotovil, da razvoj človeške zavesti ni bil še nikoli tako uniformiran, kot je danes. Celo v najtežjih časih, denimo, pred začetkom druge svetovne vojne, je dejal Ai Weiwei, je obstajala avantgarda, sestavljena iz pogumnih umetnikov in pisateljev, ki niso privolili v to, da bi bili v trendu, in se tudi niso trudili, da bi jih prevladujoča večina sprejela v svoj krog. Bili so vizionarji. Kje je danes ta avantgarda? Ai Weiwei upa, da obstaja nekakšna skrivna vojska. »Kajti moramo braniti svobodo govora, saj je edino to merilo kakovosti naše zavesti,« je dejal. »Brez tega postaja naš imunski sistem vse šibkejši.«