Vroče leto dni do predsedniških volitev

New York – Leto dni pred ameriškimi predsedniškimi volitvami­ sporočilo demokratske večine predstavniškega doma ne bi moglo biti jasnejše: z glasovanjem za preiskavo o razrešitvi Donalda Trumpa nadaljujejo in širijo spopad z osovraženim predsed­nikom. Soglasno nasprotovanje republikanskih kongresnikov resoluciji 660 pa kaže, da naloga ne bo lahka.

»Ne vem, zakaj se republikanci bojijo resnice,« je pred glasovanjem o resoluciji 660 dejala demokratska predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi, čeprav je že vsa tri Trumpova leta v Beli hiši očitno, da ima vsaka od velikih ameriških strank svojo resnico. Kalifornijska demokratka je republikanskega predsednika obtožila prepričanja, da mu je dovoljeno vse, tudi zadrževanje­ vojaške pomoči Ukrajini ob hkratnih prošnjah ukrajinskemu kolegu Volodimirju Zelenskemu, naj začne preiskavo delovanja demokratskega podpredsednika Joeja Bidna in njegovega sina v tej državi.

Demokrati v tem vidijo jasne pritiske na tujega partnerja za pridobitev domače politične prednosti. Za zaprtimi vrati nekaterih odborov predstavniškega doma so zaslišali vrsto prič iz ameriške diplomacije, med njimi odstav­ljeno veleposlanico v Ukrajini Marie Yovanovitch ter sedanjega predstavnika Williama B. Taylorja. Največji demokratski adut je videti podpolkovnik Alexander Vindman, ki je poslušal Trumpov pogovor z Zelenskim in naj bi celo verjel, da so iz prepisa odstranili dele pogovora.

V otroštvu iz Ukrajine priseljeni in z medaljami ovenčani veteran, ki se ima za ameriškega domoljuba, je pomisleke takoj po pogovoru zaupal svetu za nacionalno varnost, v katerem deluje njegov brat dvojček. Poročal je tudi o razpravah med veleposlanikom ZDA pri EU Gordonom Sondlandom, ministrom za energijo Rickom Perryjem, tedanjim svetovalcem za nacionalno varnost Johnom Boltonom in predstavniki Ukrajine nekaj tednov pred tem. Zatrdil je, da je Sondland že tedaj zahteval ukrajinsko preiskavo proti družini Biden.

Zaščita Ukrajincev

Trump ni zanikal želje po preiskavi Bidnovih, saj je demokratskega tekmeca sam javno obtožil spornega delovanja v Ukrajini. Bidnov sin Hunter je brez poznavanja energetskih vprašanj sedel na odlično plačanem stolčku upravnega odbora največjega zasebnega ukrajinskega proizvajalca zemeljskega plina Burisma Holdings, podpredsednik v administraciji Baracka Obame pa se je sam hvalil z odstranitvijo tožilca, ki je preiskoval omenjeno podjetje. Trump in njegovi so poudarili še bolj dobičkonosne lobistične dejavnosti Hunterja Bidna na Kitajskem, kjer je njegov oče pomembno vplival na ameriško diplomacijo.

V Beli hiši so zavrnili obtožbe o pritiskih na Ukrajino z zadrževanjem vojaške pomoči, državni sekretar Mike Pompeo je tega raje obtožil prejšnjo administracijo Baracka Obame, saj je defenzivno orožje Kijevu zagotovila šele Trumpova vlada. »Je bilo to zaradi Hunterja Bidna? Ne vem,« je Pompeo izjavil v nedavnem intervjuj. »Če je prejšnja administracija pošiljala odeje, smo se mi odločili za odvračanje Vladimirja Putina za zaščito Ukrajincev.« Obama je do zadnjega dneva v Beli hiši zavračal pošiljanje protitankovskih izstrelkov Ukrajini in po Pompeovem prepričanju je Trump s sankcijami in drugim tudi sicer veliko ostrejši do Rusije.

Demokratski kongresniki vidijo​ Trumpovo zunanjo politiko povsem drugače, in to ne le do Ukrajine, ampak tudi do kurdskih zaveznikov, od Turčije, Sirije do tradicionalnih evropskih prijateljev. To je ogrožanje nacionalne varnosti, je prepričana predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi, ki je podelila vodilno vlogo pri preiskavi razrešitve demokratskemu predsedniku odbora za obveščevalne zadeve Adamu Schiffu. Republikanci so ga obtožili samovoljnega odločanja o tem, kaj bo predstav­ljeno javnosti in koliko besede bodo imeli sami pri zaslišanjih. Celo Trumpov odvetnik ne bo smel biti na vseh zaslišanjih.

Trumpovi dosežki

Republikansko zavračanje resolucije predstavniškega doma obljublja tudi hiter konec razreševanja v senatu, ko se bo procesu podoben postopek preselil tja, a demokrati upajo, da bodo javna pričanja večji del javnosti že prej prepričala o osebni in moralni neprimernosti Trumpa za predsedniški položaj. Republikanski prvak raje poudarja dosežke triletne vladavine. Na twitterju razglaša, da je ustvaril šest milijonov novih delovnih mest, od teh pol milijona industrijskih, za polovico zmanjšal nezakonito priseljevanje, izbrisal Islamsko državo in obračunal z njenim terorističnim voditeljem.

Manj politično pristranski Trumpovi kritiki so opozorili na povečanje zadolženosti in škodo, ki so jo ameriškemu gospodarstvu prinesle njegove trgovinske vojne, toda pri še vedno 2-odstotni gospodarski rasti in rekord­nem zaposlovanju zaupanje predsednikove politične baze še ne upada bistveno. Številni Trumpovi volivci so pritrdili tudi njegovim prizadevanjem za pravičnejše mednarodne trgovinske odnose, zato bodo o politični usodi spornega republikanca tako kot doslej odločali rezultati.



Brez večjih gospodarskih težav in zunanjepolitičnih kriz, ki bi jih pripisali njegovi politiki, lahko še naprej računa na naklonjenost slabe polovice političnega telesa.

Če bo Trump ostal v Beli hiši do konca sedanjega mandata in kandidiral za še en mandat, bo na volitvah leta 2020 veliko odvisno od njegovega demokratskega izzivalca ali izzivalke. Trumpova prejšnja tekmica Hillary Clinton je imela tako kot on poleg trdne baze številne zagrizene nasprotnike, zato bi demokrati morda tokrat pot­rebovali osebnost, ki bi poleg ohranitve zvestobe svojih znala pridobiti zmernejše republikanske volivce. Javnomnenjske raziskave še vedno pripisujejo največ možnosti Joeju Bidnu, čeprav je nekdanji podpredsednik izgubil del prednosti.