Vohunka, ki je rešila življenje »veliki trojici«

Včeraj so se na Trojekurovskem pokopališču v Moskvi poslovili od legende­ sovjetskih obveščevalnih služb Goar Vartanjan, ki je na začetku tedna umrla v 94. letu. V Moskvi pravijo, da o številnih podvigih, ki sta jih v skoraj polstoletni karieri izvedla z možem Gevorkom, javnost najbrž nikoli ne bo izvedela, daleč najbolj razvpito pa je njuno odkritje domnevnega Hitlerjevega načrta za likvidacijo Stalina, Churchilla in Roosevelta med teheransko konferenco leta 1943.

O tem, ali je Hitler res naročil enemu od najboljših operativcev Ottu Skorzenyju, ki je zaslovel z odstavitvijo »izdajalskega« madžarskega voditelja Miklósa Horthyja z oblasti in osvoboditvijo voditelja italijanskih fašistov Benita Mussolinija iz ujetništva, tudi atentat na »veliko trojico«, ki se je prav v teh dneh pred 76 leti sestala v Teheranu na drugi od štirih medvojnih konferenc, se bodo, zlasti zahodni, zgodovinarji večno prepirali. A v Rusiji redkokdo dvomi o tem, da je bil prav mladi armenski par, ki je takrat živel v današnji prestolnici Irana, med najbolj zaslužnimi za to, da nemški nacisti niso ubili voditeljev zavezniških sil. O tem, da Hitler pripravlja operacijo »dolg skok«, o kateri so bile napisane knjige, v enem od filmov o tem je igral tudi francoski zvezdnik Alain Delon, je menda prvi izvedel legendarni sovjetski vohun Nikolaj Kuznecov, ki je še vedno zavit v skrivnost, toda nemške agente, ki so jih zajeli le nekaj dni pred začetkom konference, sta v Teheranu odkrila takrat 19-letni Gevork in dve leti mlajša Goar.
 

Trikrat poročena

 Mlada Armenca sta se spoznala dve leti prej, ko se je Goar priključila aktivistični skupini Lahka artilerija, ki jo je vodil pred sedmimi leti umrli Gevork, čigar očeta so leta 1930 sovjetske oblasti kot prikritega vohuna poslale v Perzijo. Kot sovjetska vohuna sta v Iranu ostala do leta 1951, potem sta se vrnila v tedanjo Armensko sovjetsko socialistično republiko, kjer sta končala visoko šolo, potem pa ju je domovina spet poslala v tujino kot »nelegalna obveščevalca«, kakor so v Sovjetski zvezi imenovali svoje prikrite vohune. Avtor njune biografije Nikolaj Dolgopolov je zapisal, da je upokojena Goar nekoč učencem ene od osnovnih šol, ki so jo povabili medse, povedala, da sta se z Gevorkom kar trikrat poročila: vedno nekje drugje in vsakič z drugim imenom.

Andrej Vedjajev, ki proučuje zgodovino obveščevalnih služb, je v pogovoru za državno televizijo Zvezda, ki deluje pod taktirko ruskega obrambnega ministrstva, Goar in Gevorka razglasil za »najbolj učinkovit vohunski družinski par«, ki je skoraj pol stoletja deloval v številnih državah. Po njegovih besedah sta govorila najmanj šest, če ne celo osem jezikov, delovala pa skorajda po vsem svetu: od Japonske, Indije, Afrike, Bližnjega vzhoda do ZDA in Evrope. Aktivna sta bila v Švici, v Franciji sta bila konec šestdesetih let v jedru organizatorjev študentskih protestov, najdlje – od leta 1971 do 1986 – sta kot »Arni in Anita« vohunila za zahodnimi sovragi v Italiji. Od tam sta odhajala na službeno pot tudi v Zahodno Nemčijo, kjer sta se menda dokopala do podatkov o številu in namestit­vi Natovih raket pershing 2. Prav njune informacije naj bi pomagale Moskvi pri pogajanjih o sporazumu o prepovedi izstrelkov kratkega in srednjega dosega, ki sta ga konec leta 1987 podpisala tedanji predsednik ZDA Ronald Reagan in zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, a je zaradi enostranskega ameriškega umika prenehal veljati na začetku letošnjega avgusta.