Medtem ko se v evropskih državah, kamor se je iz kitajskega žarišča Wuhan razširil novi koronavirus, sprašujemo, ali naj si nadenemo zaščitne maske, jih v državah na vzhodu preprosto nosijo. Maske niso le del zaščitne opreme, temveč so prispodoba primernega vedenja, spoštovanja pravil, s katerimi ne obvarujemo le sebe, temveč tudi druge, in ta pravila povzročajo narodom na zahodni polobli, kot se zdi, ­bistveno več težav kot na vzhodu. Zakaj je tako in kaj bomo ­izvedeli, ko bomo sneli maske?

Poglejmo najprej, kaj pravi o maski naš dežurni svetovalec Fran. Maska je 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja; 2. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz. Šele po četrti razlagi je maska predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito. A tudi pri tem pomenu je omenjena le zaščita sebe, ne tudi drugih, kar veliko pove o nas samih, navsezadnje je jezik, kot je poudaril jezikoslovec in eden od skrbnikov Frana Kozma Ahačič, vselej odsev našega življenja in našega vrednotnega sistema. Ali po Wittgensteinovo: Meje mojega jezika so meje mojega sveta.


 

Spopad civilizacij

O tem, kakšen odnos imamo na zahodu do mask, ki so iz našega simbolnega sveta – vsaj začasno – izpodrinile tiste, ki si jih nadenemo v pustnem času, so do pred nekaj meseci razmišljali zgolj na vzhodu. Kot je kolegici Zorani Baković povedal Wu Guang, zdravnik v eni od največjih pekinških bolnišnic: »Vem, da v Evropi in Ameriki nočete nositi mask. Tudi moj sin si jo sname, takoj ko pride v New York, da ne bi bil tarča sumničavih pogledov. Pri nas pa je to … stvar ­kulture.«



Ko se je na Kitajskem širil novi koronavirus, ni bilo vprašanje, ali je smiselno nositi maske, kdaj in katere vrste naj bodo, preprosto so si jih nadeli in si naklonili distanco, s katero drug drugega ne ogrožajo. Navsezadnje so spomini na sars še kako živi. Ko so na Daljnem vzhodu zaprli šole, ustavili promet, odredili karanteno in zgradili eno bolnišnico na teden, smo na tej strani Zemlje mirno živeli v utvari, da je to nekaj, kar se dogaja ­drugim, kitajski problem.
 

Ali Hofstede pove dovolj?

Odgovor na vprašanje, zakaj na vzhodni polobli laže spoštujejo pravila kot na zahodni, je na videz preprost in izvira iz dihotomije »kolektivizem proti individualizmu«. Temu bi pritrdil Geert Hofstede, nizozemski socialni psiholog, ki je februarja umrl, a pustil za sabo enega od pomembnejših socioloških modelov, to je model kulturnih dimenzij. »Po tem modelu je naša kultura veliko bolj individualistična od vzhodnih, slednje so bolj kolektivistične. Na zahodu veliko bolj cenimo samostojnost, svobodo, avtonomijo pri odločanju, tudi zato, ker so si jih izborili naši predniki in niso nekaj samoumevnega. Naša družba ceni posameznika in njegov prispevek, ne spodbuja pa načrtno in sistematično skupinskih dosežkov,« je poudarila Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in ­organizacije na ljubljanski ­filozofski fakulteti.

Veliko več razsežnosti te teorije se razkrije, če na spletni strani Hofstede Insights v primerjalnik držav vtipkamo Kitajsko in Italijo, denimo. Za Kitajsko sta bolj značilna oddaljenost od vzvodov moči in stremljenje k ustvarjanju dolgoročnih učinkov, za Italijo individualizem in izogibanje negotovosti; obe državi približno enako cenita kulturo, ki ji stereotipno rečemo moška. Če v primerjalnik vpišemo še Slovenijo, se znajdemo nekje vmes, se pa Kitajski zelo približamo pri visoki stopnji ocenjevanja oddaljenosti od vzvodov moči in nizki stopnji individualizma.




 

Preprostega razlikovanja ne moremo posplošiti

Aljoša Pužar s katedre za kulturologijo fakultete za družbene vede je poudaril, da predalčkanje na vzhod in zahod ni tako preprosto. »Obstajajo zgodovinske in antropološke študije, ki se osredotočajo na 'kolektivistično' miselnost in obnašanje, pri čemer označujejo zahod kot izjemno individualističen in vzhod kot izjemno kolektivističen, toda takšnega razlikovanja ne moremo posplošiti.« Bistveno več po njegovem prepričanju povedo podatki o generacijskem, spolnem in razrednem razlikovanju, poteku industrijske in postindustrijske revolucije, ­modernizacije in globalizacije.

»Po mojem mnenju so veliko bolj zanimivi različne ravni in tipi demokratičnega vodenja ter množične poslušnosti. Ta je lahko vsiljena z represijo ali prenesena na bolj pretanjene načine, denimo z izobraževanjem. To je tudi vzrok za različne načine odzivanja na izredne razmere. Ni poenotenega zahodnega in vzhodnega odziva, ampak se je vsaka država odzvala po svoje, edinstveno. Čeprav lahko razmišljamo o zgodovinski in kulturni pogojenosti ter 'mentaliteti' kraja, prepleteni z globalnimi in drugimi tokovi, je veliko pomembneje razmišljati o sistemih uprav­ljanja ter občutljivem ravnovesju človekovih svoboščin in varnosti, individualni in kolektivni. Varnost je pomembna, vendar tudi svoboščine so in bodo zelo pomembne, ko bo ta korak končan,« je opozoril Pužar.
 

Odgovor je v odnosu do sebe

Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo je odgovor iskal v delovnih razmerjih, zlasti vprašanju delovne­ etike, kjer se med vzhodom in zahodom kažejo pomembne razlike. Njegovi primeri so preprosti in zgovorni ter izhajajo iz mednarodnih javnomnenjskih raziskav (ISSP 2015). Vzemimo trditev: Rad bi hodil v službo, tudi če ne bi potreboval denarja. Kitajska, Japonska in Tajvan imajo tu enega od najvišjih deležev pritrdilnih odgovorov, s tem se je strinjalo več kot 60 odstotkov anketiranih. Podobno je pri trditvi: V zadnjih petih letih sem bil izpostavljen nadlegovanju na delovnem mestu. Tudi pri opisovanju odnosov na delovnem mestu so nazorno pokazali, da so ti večinoma slabi, tako z nadrejenimi kot s kolegi. Po drugi strani se jim ne zdi pomembno, da imajo zanimivo delo ali možnosti za napredovanje.

»Kaj potegnemo iz tega? V državah na vzhodu imajo zelo visoko delovno etiko, pripravljeni bi bili celo brezplačno hoditi v službo, čeprav so odnosi na delovnem mestu zelo slabi in se jim tam slabo godi,« je povzel Dragoš. Preprosto vprašanje, ki sledi iz tega, je: kako to zdržijo?

»Na prvi pogled bi rekli, da iščejo rešitev v oblasti, zato se ji pokorijo. Toda ta odgovor ne vzdrži, če pogledamo njihov odnos do oblasti, ki ni nič manj kritičen, kot velja za zahod. Tu ni velikih razlik, po katerih bi lahko sklepali, da je vzhod bolj toleranten do oblasti od zahoda. Tudi tam imajo demokracijo, na Kitajskem je pač enopartijska, vendar je težko reči, da je zaradi tega kaj bolj totalitarna od nekaterih zahodnih oblasti, ki jih imamo tudi tukaj okrog, recimo na Madžarskem, ali nekoliko dlje, v ZDA. Tu je pomemben dejavnik še neoliberalizem, ki prevladuje, ne le na zahodu, ampak tudi na vzhodu.«

Vzrok, da ljudje zdržijo v tako shizofrenem položaju na enem od najpomembnejših področij življenja – poleg družine –, je po prepričanju Srečka Dragoša v odnosu do sebe, »to pa je avtoritarni sindrom«.
 

Spoštovani in občudovani, skromni in ponižni

Čeprav se zdi, da so značilnosti delovne etike Daljnega vzhoda daleč od nas, po ugotovitvah sogovornika ni tako. Slovenija ima precej tega avtoritarnega sindroma. Kot dokaz je navedel ugotovitve iz evropske raziskave ESS 2018 (European Social Survey), s katero so preverjali odnos prebivalcev evropskih držav do sebe. Po tej anketi se Slovencem zdi zelo pomembno, da pokažejo svoje sposobnosti in so občudovani, da so spoštovani, da se pravilno obnašajo, so ponižni in skromni, da ne vzbujajo pozornosti, da upoštevajo pravila in se držijo tradicije.

Pri teh trditvah je med vsemi državami največji prav slovenski delež pritrdilnih odgovorov, torej je izrazito višji od ­evropskega povprečja in celo od povprečja nekdanjih socialističnih držav.



»Ta sklop odgovorov kaže, da smo Slovenci v Evropi najbolj narcistični, konformistični, podred­ljivi in pohlevni. Ko te lastnosti sovpadejo, kažejo na rigiden tip osebnosti, kakršnega so Adorno in drugi v frankfurtski šoli ­označili za avtoritarnega in ­(proto)fašističnega.«

Podobnosti z vzhodom si ne delimo le po delovni etiki, ampak tudi po odnosu do oblasti, ki jo sicer kritiziramo, a kljub vsemu sprejemamo ukrepe. »Edina dobra stran tega sindroma se kaže v času koronakrize in širjenja virusa, ki je smrtonosen in je treba upoštevati pravila. Toda to je stvar nekaj mesecev, potem pa se bo pokazalo, da je to zelo usodna struktura tako za demokracijo kot za delovno etiko,« je napovedal Dragoš.

Ali se bo po pandemiji zahodni svet vendarle bolj približal vzhodnemu? Dragoš meni, da ne, kajti to bi zahtevalo spremembe osebnostnih in vrednotnih struktur, te pa so globoko zakoreninjene in se spremenijo najkasneje, bistveno pozneje kot oblast.
Prav tako je opozoril, da pandemije ni dobro prehitro primerjati z na videz podobnimi krizami, kakor sta bili prva in druga svetovna vojna. »Takrat je bil jasen zunanji sovražnik. Zdaj je sovražnik med nami, lahko je celo v družini. Zato po koncu krize ni pričakovati samodejne solidarnosti na narodni ravni, kot se je zgodilo po koncu obeh svetovnih vojn.«

Bomo torej, ko pandemija mine, šli nazaj na ustaljene tirnice, le kakšno žico več bo treba odstraniti? »No, to je optimistična prognoza,« je odgovoril Dragoš. »Pesimistična je, da se bo tisto, kar ustvarja avtoritarni sindrom, še poglobilo. Potem bomo imeli problem zunanjega dolga, gospodarsko in socialno krizo, in na to bomo zelo verjetno odgovorili tako, kot smo na pandemijo: največ vzameš ­tistemu, ki mu vzameš najlaže.«

Za zdaj tudi ne vemo, ali se bo kriza pokazala v pozicioniranju razlag besede maska v Franu, torej ali se bo funkcija (samo)zaščite približala zakoreninjenemu pomenu zakrivanja obraza ali ga nemara celo prehitela. Po mnenju Kozme Ahačiča to ni prav verjet­no: »Takšni vplivi na jezik so ­praviloma kratkotrajni.«