V nadaljevanju preberite:

»Ker … nič ni lepšega kot ocean, ki ne neha poljubljati obale, ne glede na to, kolikokrat je poslan stran.« Oh, kako boleče je iztrgati ta verz iz pesmi B – če bi imela hčer ameriške pesnice Sarah Kay, ki bo čez deset dni dopolnila 34 let, a je univerzum okoli sebe že napolnila z besedami, ki so kot rešilni obroči, zaradi katerih ima človeštvo morda možnost, da bo na tem prečudovitem planetu živelo še nekaj milijonov let.

Sarah je pesnica »izgovorjenih verzov«. Iz sebe jih pretaka neposredno v uho poslušalca. Ne piše jih, ampak jih govori in nenehno ponavlja: »Vesolje je že napisalo pesem, ki si jo nameraval napisati!« Ko nazorno opiše modrega kita, katerega srce je tako veliko, da bi v njem lahko vzravnano stal človek, ali ko občuduje jato škorcev, ki ima med njihovim letom tudi sama obliko ptice, je Sarah Kay tista vrsta pesnice, ki ne bo nikoli prenehala ljubiti duše tistega, ki jo posluša, ne glede na to, kolikokrat je ta ne razume ali se zapre vase. Ona govori in govori, kot da na vsakem koraku prepozna pesem, ki jo je že zdavnaj napisalo vesolje.

Zakaj sem znova poslušala Sarah Kay? Zato, ker je bil v sredo svetovni dan oceanov, vendar je bil letos zaznamovan s temo, ki se mi je zdela zastrašujoče neinventivna: »Revitalizacija: kolektivna akcija za ocean«. Nekako se mi zdi, da je čas za individualno akcijo, kakršna je tista iz Melvillovega Moby Dicka, ki se začne s stavkom: »Recite mi Izmael.« Kajti ocean je ta pesem, ki jo je vesolje večkrat napisalo, ki jo je na glas izgovoril pesnik, zdaj pa je vse drugo odvisno od nas. Moramo jo razumeti. Moramo dojeti, zakaj ta vodna modrina trpi. Moramo spoštovati vsak njen poljub, preden se ta spremeni v jezo.