Deseta obletnica arabske pomladi: Okrepitev zalivskih monarhičnih diktatur in celostno maščevanje svobodoljubnemu prebivalstvu.
Galerija
Trg Tahrir v Kairu je bil čustveno in simbolno središče arabske pomladi. FOTO: Jure Eržen/Delo
V nadaljevanju preberite:
Zdi se, da je bilo včeraj. A hkrati se zdi, da je – tektonski premiki – minila večnost. Danes mineva deset let od dneva, ko se je uradno začela arabska pomlad. Od dneva, ko se je mladi tunizijski prodajalec sadja in zelenjave Mohamed Buazizi v mestecu Sidi Buzid zažgal v znak protesta proti zlorabam oblasti, proti vseprisotni korupciji, proti ubijalski birokraciji, proti vladavini zlobnih starcev, proti negativni selekciji, proti diktaturi, proti odsotnosti možnosti in možnega. Imel je dovolj vsega; predvsem pa stalnega sistematičnega poniževanja. Njegova tragična smrt je sprožila plaz dogodkov, ki so za vedno in nepovratno spremenili (ne le) Bližnji vzhod in severno Afriko. Arabska pomlad je bila žrtev silovitih »podnebnih sprememb« – revolucijam so sledile krvave kontrarevolucije.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji