Neomejen dostop | že od 9,99€
Ukrajinske sile so v zadnjih štirih dneh s silovito protiofenzivo na severovzhodu države presenetile ruske okupacijske sile in jih iz več kot tridesetih zasedenih vasi in mest pognale v beg preko meje v Rusijo, ali v smeri okupiranega Luganska. Za šokiranimi ruskimi enotami – rusko poveljstvo je bilo na ukrajinski napad popolnoma nepripravljeno – je v osvobojenih krajih ostalo ogromno orožja. Tudi tankov in oklepnikov.
Ukrajinske oblasti in vojaški vrh so, skupaj z mediji, več tednov napovedovale veliko protiofenzivo na jugu države – predvsem v okolici Hersona in Mikolajeva ob reki Dneper. Nekaj manjših vojaških akcij ter ukrajinskih bombnih napadov na ruska vojaška skladišča na polotoku Krim je skupaj s »partizanskimi akcijami« nakazovala, da se (proti)ofenziva na jugu Ukrajine dejansko začenja. Temu primeren je bil odziv ruske vojske in njenih lokalnih podizvajalcev, ki so več tednov utrjevali svoje položaje na jugu in tja pošiljali okrepitve ter velike količine orožja. Zaradi ruskega »vkopavanja« na jugu je zastalo tudi napredovanje agresorjev na frontnih črtah na območju Donecka.
Toda resnična velika ukrajinska protiofenziva se – proti ruskim in tudi številnim drugim pričakovanjem – ni zgodila na jugu države, pač pa na širšem področju Harkova. Predvsem to velja za strateško izjemno pomembni mest – železniški vozlišči, preko katerih je Rusija oskrbovala svoje okupacijske enote na vzhodu Ukrajine – Kupjansk in Izjum. Ukrajinske sile – med njimi tudi številna najboljše enote, opremljene s sveže dostavljenim ameriškim, britanskim in francoskim orožjem – so zasedena območja obkolile s treh strani.
Ruske enote se zaradi šoka – razen s topništvom, s katerim pa zaradi zahodnih pošiljk Ukrajini (HIMARS) niso več tako dominantne – niso veliko branile. Njihovi poveljniki so se odločili za hiter umik, ki so ga ruski generali in mediji efvemistično označili za »regrupiranje«, a obenem priznali izgubo ozemlja. Takšnega poraza ruska vojska v Ukrajini ni doživela vse od prisilnega umika iz okolice Kijeva in nekaterih drugih mest na severu države sredi marca.
Ukrajinske sile so sicer že več dni napadale ruska skladišča orožja in goriva ter poveljniška mesta – tudi več kilometrov znotraj območij pod nadzorom okupacijskih sil. In ne le na severovzhodu države. Ukrajinski vojaki so v opustošenih osvobojenih vaseh in mestih v širši okolic Harkova, ki ga Ukrajina kljub srditim ruskim napadom nikoli ni izpustila iz rok, ponovno izobesili modro-rumene zastave. Večina zaradi vojne hudo travmatiziranega prebivalstva jih je pričakala z naklonjenostjo. Del pa v strahu pred morebitnim maščevanjem. Rusko poveljstvo je civilno prebivalstvo, ki naj bi bilo naklonjeno Moskvi, pozvalo k evakuaciji.
Iz poveljstva ukrajinske vojske so kljub temu, da se je glavnina poraženih ruskih sil že umaknila, sporočili, da operacija na širšem področju Harkova še ni končana ter civilno prebivalstvo pozvali k previdnosti. Ukrajinski viri poročajo, da so se vojaške operacije že razširile tudi v smeri Lisičanska in Severodonceka v regiji Lugansk, nad katero je ruska vojska julija po teh mesecih brutalnih spopadov prevzela popoln nadzor. To je potrdil tudi vodja regionalne (ukrajinske) vojaške administracije v Lugansku Sergej Hajdaj.
Ravno ta del okupiranih območij je logistično v veliki meri odvisen od železniških povezav preko Izjuma in Kupjanska z ruskim zaledjem. In te povezave so zdaj v celoti prekinjene. Ruska vojska se utegne kmalu znajti v težavah tudi tam, kjer se je še, dobesedno včeraj, počutila najbolj suvereno. Predvsem pa so ruski vojaki, ki so še ostali na zahodnem, levem bregu Dnepra, v hudih težavah že zdaj.
Ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba je v Kijevu dejal, da so ukrajinske sile dokazale, da lahko porazijo rusko vojsko, če le imajo na voljo dovolj orožja. »Ponovil bom: več orožja dobimo, hitreje bomo zmagali in hitreje se bo ta vojna končala,« je bil jasen Kuleba, ki je zahodnim zaveznikom – skupaj z ukrajinskimi vojaki na bojiščih – s tem poslal jasen znak.
Ukrajinski vojaški uspehi – po mesecih hudih porazov in srditih bojev – bodo gotovo vplivali tudi na pogajalska izhodišča obeh držav, če bo do pogajanj sploh prišlo. Rusija namreč zdaj preprosto ne bo več v položaju absolutnega narekovanja – diktiranja – tempa. To je potrdil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. »Rusi niso pripravljeni priznati, da so okupirali našo državo. Da lahko odpremo diplomatski koridor z Rusijo, bodo morali pokazati politično voljo za vrnitev tuje zemlje,« je bil jasen.
Vojna v Ukrajini je s tem vstopila v popolnoma novo fazo.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji