Večnost bežanja pred ulico

»Ulici ne moreš ubežati, vsakič te bo ujel problem ... Če ne poznaš igre, te pogoltne noč. Ker tu, brat moj, le diler ima moč ... Ves čas smo na nebu brez pravega razloga. A ne vemo, da smo padli na dno ... Toda tokrat je ulica enosmerna, ali greš v krsto ali te čaka sodnija ... Izgubil sem brata, bolan je moj ata, čakam le, da smrt meni potrka na vrata ... Leta tečejo, a nič se ne spremeni ... ne želim umreti mlad!«

To je prevod nekaj verzov verjetno ene bolj priljubljenih pesmi, ki jih že nekaj mesecev iz dneva v dan prepevajo mladi Banjalučani. V mesto ob Vrbasu prav ta konec tedna romajo stotine Slovencev, ki se bodo na tridnevnem silvestrovanju zibali v ritmih treh balkanskih estradnih zvezdnikov. Večini lahkotne zabave željnih slovenskih turistov se niti sanja ne, da je v pivsko-turistični regijski meki glavni hit uporniška pesem o brezizhodni mladosti, ki jo v en glas pojejo pripadniki vseh generacij z visoko dvignjeno roko in stisnjeno pestjo.

Ljudje, ki že od pomladi na glavnem trgu Banjaluke terjajo resnico o umoru mladega Davida Dragičevića, so iz obrobne skupine, ki so jo policisti zaničljivo označevali za »hašišarje«, prerasli v resno gibanje, ki lahko na trg kadarkoli pripelje 30.000 ljudi. Noben preplačan jugo estradnik ne bi mogel iz tedna v teden na ulice Banjaluke zvabiti toliko ljudi, kot to uspe goli jezi ljudi, zasičenih z ujetostjo v lovke nasilnega režima.

Da politika na Balkanu rada brez sramu koketira z organiziranim kriminalom, da se ne ve natanko, kje se konča prva in kje začne drugi, ni težko uganiti v marsikateri državi na območju nekdanje Jugoslavije. A verjetno to koketiranje nikjer ni tako brezsramno kot v Bosni in Hercegovini. Razlike med brezsramnostjo nespodobnega spogledovanja med politiko in kriminalom v Federaciji in Republiki Srbski so komaj zaznavne. Kako si je drugače mogoče razlagati množico nikoli pojasnjenih smrti mladih ljudi v obeh entitetah? Kako drugače pojasniti množico korupcijskih škandalov? Kraje na javnih razpisih? Nepotizem?

Vsa ta neodgovorjena vprašanja si bo zastavil vsak odgovoren vlagatelj, preden bo svoj denar odnesel v tako nepredvidljivo okolje. Seveda so tovrstna vprašanja manj pomembna za vikend turiste. A ljudem v Banjaluki, v vsej Republiki Srbski in celotni Bosni in Hercegovini je vsega tega dovolj. O tem jasno pričajo stoinvečmetrske vrste pred slovenskim konzulatom, nedaleč od trga, kjer mladi redno prepevajo zgornjo pesem.

Policije in njihovih pendrekov se že dolgo nihče več ne boji. »Ubili so me že zdavnaj, ne morejo me ubiti dvakrat!« Stavek, ki ga oče pokojnega Davida, trmasti Davor, rad ponovi, se je usedel v glave vseh, ki še vztrajajo tam. V državi, kjer ljudje svoje neambicioznosti ali, če vam je ljubše, zadovoljstva z malimi stvarmi ne skrivajo in ga v vsakodnevnih pogovorih radi izražajo s stavkom »samo da je glava na ramenih«, je to velik premik.

Premik od zadovoljstva z golim preživetjem k zavedanju, da si že mrtev in te ne more nihče več ubiti, je tektonski. Povsem drugo vprašanje pa je, ali je dovolj ljudi, ki se jim je zgodil takšen premik v miselnosti. Vprašanje je tudi, ali ta sporočila tisti, ki so jim namenjena, slišijo? Ali jih razumejo? Morda jih, a jim ni mar. Ker imajo podporo Beograda in Moskve. Predvsem pa, ker vedo, da so na oktobrskih volitvah na bolj ali manj pošten način dobili dovolj glasov za vladanje. Čeprav bi bilo modro, da bi tudi oni poslušali pesem z začetka tega komentarja in morda razumeli, da ulici ne morejo ubežati.