Od mladih nog je  Špela Poljanšek vedela, da ne bo ostala v Sloveniji, a nikoli si ni mislila, da bo pristala v Južni Ameriki. Sanjala je o Norveški, zdaj pa živi na podeželju na zahodni strani Buenos Airesa in skupaj z možem rešuje nesrečne živali, čeprav sta bila nekoč mest­na človeka.

Zase pravi, da je najslabša prisel­jenka v zgodovini Argentine. Ne je mesa, ne pije čaja mate, prepričal je ni niti karamelni namaz dulce de leche, a vseeno je na obrobju Buenos Airesa našla svoje poslanstvo – skrb za zapuščene živali.

»Tukaj sem že štiri leta in pol. Niti sama ne vem, kako sem končala tukaj, saj Argentina nikakor ni država, ki bi me predstavljala. Sem precej bolj zimski človek, rada imam sneg in mraz, vedno sem veliko smučala,« pravi z nasmeškom, ko se spominja velike življenjske spremembe, toda vseeno je imela dober razlog za selitev v Buenos Aires – ljubezen. »Bila sem na Norveškem in v dilemi, ali naj se zaposlim v Sloveniji ali se preselim na Norveško, a pred končno odločit­vijo sem se odpravila še na zadnje potovanje. Šla sem v Brazilijo, od tam v Argentino in Urugvaj, na tej poti pa sem spoznala svojega sedan­jega moža Sebastiana.«

Po prihodu v Argentino se je soočila z dvema obrazoma nove domovine; najprej z najlepšim, ko je naokoli potovala kot turistka, in nato s precej bolj mrkim, ko je v državi zaživela za stalno. »Argentina je za turiste čudovita: Ognjena zem­lja, džungla, puščava, Patagonija, ogromno lepot je od severa do juga, enako čudovito je središče Buenos Airesa,« našteva lepote, toda realnost vsakodnevnega živ­ljenja je bolj kruta: »Ko moraš tu živeti, je precej drugače. Veliko je neurejenih stvari, vseskozi imamo veliko težav s korupcijo.«

V Argentini so vedno tik pred kolapsom, pravi Špela Poljanšek. »Ko vladajoča stranka vidi, da bo izgubila volitve, namerno zruši gospodarstvo, da čim bolj oteži nasledstvo, pri čemer so vse stranke precej enake.« Država ima zato hude težave z inflacijo: »Ko sem se preselila sem, je bil evro vreden dvajset pesov, danes je 370. Če so pred leti za tisoč pesov lahko kupili poln voziček živil, lahko zdaj zgolj liter olja in paket mate čaja.«

Krave nimata niti za mleko

Z možem sta bila nekoč mestna človeka v Buenos Airesu, a zdaj na manjšem posestvu skrbita za enajst psov, dvanajst mačk, osemdeset kokoši, pet rac, štiri goske, po dve kozi in ovci ter kravo. »Nobena najina žival ni za zakol ali prodajo. Prodajava zgolj jajca. Ker jajca preprosto so, ne glede, ali imaš kokoš za industrijo ali hišno ljubljenko, zato sta nama ostali samo dve mož­nosti; ali jih vrževa stran ali pa prodava in nato s tem denarjem kupiva hrano za živali.«

Vse živali sta posvojila, tudi kravo in kokoši. »Kokoši sva rešila iz baterijske reje, nekaj pa smo jih prevzeli s sosednje farme, ker se je lastnik preselil,« pripoveduje. »Ljudem je sicer čudno, zakaj krave nimava vsaj za mleko, ampak krava mora imeti najprej telička, da se tvori mleko. Resda so Argentinci zelo mesojedi, ampak naju razumejo. Moj tast je denimo strasten mesojedec, toda ko sem mu povedala, da najina krava ni za na žar, je povsem razumel in tega ni več omenjal. Kvečjemu moj oče iz Slovenije nenehno sprašuje, zakaj je nimava vsaj za mleko.«

Med pandemijo izgubili pet let

Še mnogo več živali sta rešila in jima našla nov dom, saj vseh ne moreta obdržati. Do zdaj sta jih dala v posvojitev že prek tristo. »Zavetišč je premalo za vse zapuščene živali v Argentini. Nesrečnih živali je toliko, da je težko vse nadzirati. Pridejo meseci, ko najdeva po pet ali šest škatel s pasjimi mladiči.«

V Argentini imajo kar 40 milijonov zapuščenih živali, vendar nič ne kaže na kakšno rešitev problema. »Živali se prehitro množijo, zato dogajanje ni pod nadzorom. Resda se trudimo s preventivnimi akcijami in množičnimi sterilizacijami, toda med pandemijo jih ni bilo, zato smo imeli občutno več mladičev. Po nekaterih ocenah smo med kovidom izgubili bitko za naslednjih pet let, ker se je rodilo toliko mladičev, ki so kmalu imeli že svoje mladiče … Vse skupaj je kot boj z mlini na veter.«

Ko ljudje izvedo, da nekdo rešuje živali, ga nenehno obveščajo, da so spet našli kakšno zapuščeno. »Mladiče puščajo v škatlah pred različnimi lokali, trgovinami ali veterinarskimi postajami. Tisti, ki vedo, da jih rešujeva, naju nato obvestijo, včasih jih odkrijeva tudi sama. Lahko pogledava stran v upanju, da jih bo vzel kakšen drug dober človek, še večkrat pa jih preprosto vzameva in jih zatem ponujava naokoli. Najina kopalnica ni nikoli prazna.«

Najbolj ogroženi hrti in črne mačke

Najbolj naporno je, ko dobita le nekaj dni stare mladiče, ki jih morata hraniti z mlekom iz stekleničke. »Včasih so v zavezanih vrečah. Septembra in oktobra, ko je sezona kotitev na vrhuncu, je grozno. Včasih se komaj izkopljemo iz vsega dela. Prvo leto sem se povsem prekurila, včasih sem samo jokala.«

Veliko dela je tudi z iskanjem posvojiteljev, saj skrbno preučita vse prošnje. »Od petnajstih prošenj jih je vsaj deset takšnih, da imajo doma že tri pse in nobeden ni kastriran ali steriliziran. Takšni družini preprosto ne moremo dati še enega psa. Zato objavimo tak­šen opis živali, da mnogi sploh ne vprašajo, ker vedo, da so naši pogoji zanje prestrogi.«

Ravno v dneh, ko sva se pogovarjala, sta z možem reševala še eno posebno žival – sovo, ki so jo lokalni otroci napadli s fračo. »Zakoni za zaščito živali so zelo slabi. Policija samo popiše primer, a nič se ne spremeni,« pravi. »Zelo trpijo hrti, saj jih uporabljajo za lov in nelegalne pasje dirke. Prav tako so ogrožene črne mačke, ker jih septembra in oktobra žrtvujejo v različnih ritualih. Po vsej Argentini je zato običaj, da črnih živali takrat ne dajemo v posvojitev, še posebno ne mačk, toda previdni smo tudi s črnimi kužki.«

Zaradi nogometa veliko srčnih napadov

A čeprav se v mnogih pogledih razlikuje od Argentincev, je vsaj ljubiteljica nogometa. »Spremljala sem ga že od malega, nato sem v sred­nji šoli prenehala, toda zdaj sem bila res vesela, da je Lionel Messi končno dobil manjkajočo lovoriko. Med tekmami reprezentance na svetovnem prvenstvu ni bilo nikogar na ulici, ko je padel gol, pa je odmevalo po vsej Argentini. Ne vem, koliko je bilo bolj nervoznih trenutkov v mojem življenju od tekem proti Nizozemski in Franciji, ko so bili podaljški in enajstmet­rovke. Mislim, da je bilo takrat po Argentini veliko srčnih napadov.«

V dneh, ko je igrala Argentina, so govorili zgolj o nogometu, vse drugo je bilo pozabljeno. »Nogomet je tu prva stvar, še posebno zdaj, ko so bili tako dolgo brez svetovnega naslova in so vedeli, da je to Messijeva zadnja priložnost. Na sprejemu za svetovne prvake se je zbralo pet milijonov ljudi, nekateri pravijo, da je šlo za največje druženje v zgodovini Argentine. Ljudje so potovali tudi tisoč kilometrov, da bi videli Messija.«

Ker pozorno opazuje svet okoli sebe, ji je povsem jasno, da ima nogomet v Argentini tudi politično moč. Tako so ravno v času svetovnega prvenstva odobrili delovanje sporne rafinerije za črpanje nafte iz morja blizu Mar de Plate, saj je bila pozornost javnosti povsem drugje, a po drugi strani je bilo nogometno zmagoslavje blagodejno za trpeče ljudstvo: »Messi je kot balzam za argentinsko dušo. Ljud­je so postali bolj veseli, zato se je dvignilo razpoloženje v celotni družbi.«