V nadaljevanju preberite:

Ko so Libanonci in Libanonke točno pred dvema letoma šli na ulice, da bi izrazili nezadovoljstvo z vladajočimi politično-gospodarskimi klani, ki so si po koncu državljanske vojne (1975–1990) podredili državo, si nihče ni predstavljal, da bo državo, ki slovi po kulinariki, zajela epidemija lakote. Da bo pod pragom revščine po podatkih Združenih narodov živelo več kot tri četrtine ljudi. Da bo Libanon – stvari je treba poimenovati s pravim imenom – padla država. Nepovratno?