V odzivu na ameriško obnovitev sankcij proti Teheranu, ki so bile odpravljene po sklenitvi jedrskega sporazuma leta 2015, se jasno kažejo omejitve evropske diplomacije pri blažitvi negativnih posledic ravnanja ­Donalda Trumpa.

Evropska unija – tako kot Rusija in Kitajska – kljub ameriškemu izstopu vztraja pri sporazumu, ki je Iranu v zameno za zamrznitev jedrskega programa omogočil krepitev trgovinskega in gospodarskega sodelovanja. Cilj EU je preprečiti, da bi Iran spet na veliko zagnal centrifuge za bogatenje urana (in tako destabiliziral regijo), ker bi ugotovil, da so koristi od sporazuma premajhne. ZDA so znova vpeljale še drugi del sankcij, ki je vzel na muho iransko naftno in finančno industrijo. Ne glede na prepoved bo iransko nafto brez ameriške kazni uvažalo osem držav, tudi članici EU Grčija in Italija.

Simbolični evropski odziv

Ker so ZDA zagrozile z ukrepi vsem, ki ne bodo upoštevali njihove volje, so nedvoumno prizadeti interesi evropske industrije, ki si je po sklenitvi sporazuma obetala razcvet trgovine z Iranom. Prvi ukrep je akt o blokiranju (blocking statute), ki v posodobljeni različici že velja. EU si želi z njim minimalizirati škodo za podjetja iz Unije, ki bi se z nadaljevanjem poslovanja z Iranom in tamkajšnjimi podjetji utegnila znajti na muhi ZDA. Akt prepoveduje podjetjem iz EU upoštevanje ekstrateritorialnih učinkov ameriških sankcij.



Akt je predvsem simbolično, politično sporočilo, saj ni jasno, kako bi lahko učinkovito deloval v praksi. Številna velika podjetja, denimo francoski Total ali nemški Siemens, so se raje odpovedala kupčijam v Iranu, saj nočejo zapletov v ZDA, ki so zanje veliko večji in donosnejši trg. Drug ukrep je ustanovitev podjetja za poseben namen ali SPV (special purpose vehicle), v katero bi lahko kanalizirali trgovanje z Iranom, če banke pod ameriškim pritiskom ne bi več hotele sodelovati. Cilj projekta je nevtralizacija učinkov sankcij.

Članice se nočejo zameriti Washingtonu

Sprva je bilo zamišljeno, da bi SPV začel delovati že pred uveljavitvijo drugega dela sankcij, a priprave še potekajo. Razumljivo je, da si nobena članica ne prizadeva posebej dobiti sedeža takega SPV, saj bi lahko vznejevoljila Washington. Tudi obljubljena pomoč EU najbrž ni dovolj velik argument. Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je septembra kritiziral SPV kot enega od najbolj kontraproduktivnih ukrepov za mir in varnost. Ameriški diplomati so opozorili, da takšni projekti pripomorejo k financiranju državno podprtega terorizma, tudi na evropskih tleh.



Tri evropske podpisnice sporazuma (Francija, Nemčija, Združeno kraljestvo) in visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Federica Mogherini si želijo »varovati evropske gospodarske akterje, ki imajo legitimne gospodarske odnose z Iranom«. Sklicujejo se na pravo EU in resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov 2231, s katero je bil podprt iranski sporazum. V praksi gredo stvari po svoje. Iz mednarodnega finančnega sporočilnega sistema Swift, ki ima sedež v Belgiji, so sporočili, da bodo nekaj iranskim bankam zamrznil dostop do omrežja.